Moji kamni

Kamni me spremljajo že od otroštva. Ko sem bila še otrok so me navduševale barve in oblike kamnov. Vsak kamen, ki mi je bil zanimiv in ne prevelik, sem spravila v žep. Tam je ostal, dokler nisem našla drugega zanimivega kamna ali pa do pranja perila, ko je moja mama izpraznila žepe in se jezila, da nosim s seboj cel kamnolom.

Prvi poldragi kamen sem kupila pred kakšnimi dvajsetimi leti. Lep rdeč karneol. Kupila sem ga tako, da sem nekje prebrala kateri kamen blaži menstrualne bolečin in potem sem odšla v trgovino s kamenjem in rekla: »En karneol prosim.« Pa karneol očitno ni bil tisti, ki sem ga potrebovala, vsaj ne takrat. Kajti tudi kamni se odzivajo na energijo človeka, če čutijo, da jih človek ne potrebuje, se kamni preprosto umaknejo. Ta karneol je dobesedno bežal pred mano. Ko sem ga prinesla domov in očistila, je čez nekaj dni z nočne omarice izginil neznano kam. Potem sem ga čez nekaj časa našla na čisto tretjem mestu in potem je spet izginil. Karneol in jaz sva se šla skrivalnice in to kar nekaj let, ko je dokončno izginil. Od takrat kamnov ne kupujem več tako, kot bi šla v trgovino kupit kruh. Sedaj si vzamem čas. Po navadi pridem v trgovino in počakam, da mi je kak kamen všeč na prvi pogled. Potem kamen vzamem v roko in če ob njem začutim pravo energijo, gre z menoj. Nazadnje sem si tako kupila krasen celestit, ki mi je padel v oči takoj, ko sem vrgla pogled na mizo z vsemi mogočimi razstavljenimi kamni. Sicer pa je res, da vedno manj kupujem kamne, ne samo zato, ker jih imam doma že celo zbirko, temveč zato, ker imajo tudi navadni kamni, ki jih je mogoče najti v naravi, svojo zdravilno energijo. Te kamne naberem na kakšnem izletu ali potovanju, pa tudi na sprehodu po Pohorju.

Pred dvema letoma sem bila s prijatelji na potovanju po Albaniji, v načrtu potovanja je bil tudi obisk najstarejšega kamnitega mostu v Albaniji. Tega sem se veselila, sploh, ko sem pomislila, da bom imela možnost vzeti kakšen kamen iz tega mostu za spomin. Saj vem, da to ni ravno primeren odnos do kulturne dediščine neke države, saj če pomisliš, kako bi bilo, če bi vsak turist s seboj odnesel kamen. Most bi se najverjetneje čez nekaj let porušil, zaradi vseh lukenj, ki bi ostale za takimi nadebudnimi turisti. Ampak tako pri sebi sem pa mislila, da si en kamen, en majhen kamen iz tega mostu pa vendar lahko prisvojim. S tem trdnim namenom prisvojitve sem obiskala najstarejši kamniti most v Albaniji. Še preden sem se začela ozirati za primernim kamnom, ki bi ga lahko izpulila iz mostu, sem začutila, da kamni vdelani v ta most nosijo s seboj ogromno bolečine in trpljenja ljudi, ki so most gradili. Kar streslo me je, redko sem imela priložnost srečati tako žalostne in trpeče kamne. Dejstvo je, da kamni vsrkajo vase energijo ljudi s katerimi pridejo v stik. Na tem mostu, sem se prvič zavedla, zakaj na nobenem potovanju nisem zbirala kamne, ki so bili vdelani v kakšen grad ali stavbo nasploh. Taki kamni vase vsrkajo čustva ljudi, ki živijo v stavbah, ki so gradili stavbo in ljudje si s tem, ko vzamemo tak kamen, to energijo vnesemo v svoje življenje. Tudi če ne čutite energije kamnov, je priporočljivo, da s seboj ne jemljete kamnov, ki jih najdete na mestih, kjer so se dogajale slabe stvari.

Sama iščem kamne, ki so imeli čim manj stika z ljudmi. Pravijo, da so otroci veliko bolj naravni, kot odrasli in če jih opazujete, boste videli, da otroci najraje zbirajo kamne v morju ali ob kakšni drugi vodi. Voda, sploh slana je dober čistilec kamnov in kamni ob morju so energijsko očiščeni, prav zato so tako všeč otrokom.

Če boste imeli priliko si na dopustu naberite nekaj lepih kamnov, ki vam bodo res všeč in dovolite, da s svojo energijo vstopijo v vaše življenje in ko več ne boste potrebovali njihove energije, jim prav tako dovolite, da od vas odidejo.

Na fotografiji je delček kamnitega mostu v Albaniji, noge, ki pozirajo pripadajo mojemu bratu in meni.