Končno mi je spet uspelo pobegniti v gozd. Pretekli dnevi so bili tako zasedeni, da niti pomisliti nisem mogla na kakšno blagodejno sprostitev v gozdu. Včeraj pa mi je uspelo. Zvečer sem peljala na sprehod psa mojih staršev in medtem, ko je on stikal po gozdu in dvigoval taco ob vsakem grmu, sem se jaz za nekaj minut naslonila na grčavo deblo borovca. Bor je moje drevo, je tudi moj znak po keltskem horoskopu in nasploh me z borovci veže neka posebna vez. Energija bora je tista, ki jo najlažje začutim in jo tudi najbolj potrebujem. Kakor da je tukaj moj največji energijski manko. Morda me včasih pritegne bukev in redko smreka. Z orehom pa se sploh ne ujamem. Mislim, da je reakcija, ki jo doživim ob energiji oreha posledica kakšnega problema, ki bi ga morala razrešiti. Pa sem se trudila in redno posedala ob orehu, moj organizem pa je norel. Prehlad se je vrstil za prehladom, pa vneto grlo sredi poletja in to kar nekajkrat zapored. Potem pa me je minilo. Z orehom nisva našla skupnega jezika. Jaz očitno nisem razumela kaj mi hoče povedati. Zato sedaj hodim k boru, ki ima zame tako nežno in blagodejno energijo, da kar plavam v njegovi bližini. Počasi spet zbiram pogum, da bom sedla pod kak oreh. Ampak res počasi. Še vedno je moj urnik tako natrpan, da si vsaj naslednji mesec še ne morem privoščiti novega prehlada. Torej bo prehlad počakal. Oreh pa tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar