Za ta prispevek sem se odločila kar tako. No, ni bilo ravno kar tako, kajti vedno obstaja vzrok. Vzrok tega prispevka je moja kolegica, ki je nekaj dni nazaj vztrajno vrtala vame naj ji povem kaj več o energiji dreves. Ne sicer o sami energiji, ampak o tem, kaj je tisto, kar bo čutila ob drevesu, kaj se bo dogajalo. Ko je tako zrla vame z očmi polnimi pričakovanja, sem vedela, da jo bom že takoj na začetku razočarala. In sem jo res. Ko sem ji rekla, da ne bo čutila nič, vsaj na začetku ne in da bo preteklo še kar nekaj časa, da bo res kaj čutila, je bila čisto poklapana. Še huje je bilo, ko sem ji začela razlagati, da energija dreves ne povzroča čudežev, vsaj ne takšnih hitrih, instant čudežev, ki si jih dandanes vsi želimo. Pa kljub temu, se ob obiskovanju dreves dogajajo čudeži. Največji čudež, ki sem ga sama doživela, je bil ta, da sem prvič odkar več nisem otrok, začutila sama sebe. V tisti tišini in miru pod drevesom sem začutila življenje, pa ne le tisto življenje v meni, začutila sem življenje, ki je vseobsegajoče, večno in ki je v vsem. Zavedala sem se, da jaz nisem le jaz, samostojna in ločena od vsega. Tam sem spoznala, da sem energija, povezana z vso energijo tega vesolja. Moja energija se je stapljala z energijo drevesa ob katerem sem stala in z energijo vsega okoli mene, nikjer ni bilo jasne meje, kje se konča moje telo in kje se začne drevo, gozd. Zame je bil čudež spoznanje, da smo vsi na tem svetu energija. Toda to so stvari, ki jih začutimo po mnogih obiskih v gozdu, pa še to takrat, ko smo dovolj odprti za to.
Po navadi ne čutimo nič, zato ker nismo pripravljeni ali pa ker pričakujemo preveč. Šele, ko se uspemo umiriti, ko pustimo pričakovanja ob strani, šele takrat smo sposobni začutiti kaj več. Za tako prvo čutenje je dovolj že, če se zavemo svojih občutkov, ki se jih po navadi ne zavedamo. Danes namreč ni moderno gojiti svojih občutij, zato jih postavljamo na stran. V modernem človeku vedno bolj narašča napetost, frustracija, občutki kot so jeza, strah, žalost, veselje, pa ostajajo nekje pozabljeni, ker danes niso moderni, niti zaželeni. In ko občutimo svoja čustva in občutke, navadno ne vemo kako ravnati z njimi. Zato je največji čudež, ki se nam lahko zgodi to, da ponovno čutimo sami sebe in damo prosto pot čustvom, ki so v nas, se jih naučimo negovati in jim dovolimo da so del nas. Če bodo drevesa uspela v vas prebuditi vaše občutke in če boste sami sposobni priznati si te občutke, potem bo to največji čudež, ki se vam lahko zgodi v tem življenju.
Približno tako sem vse pojasnila kolegici, ki je bila nad mojimi besedami grozno razočarana. Verjamem, da je sedaj tudi kdo od vas, ki prebirate ta blog doživel razočaranje. Tisti pa, ki ob tem prispevku niste obupali, boste nekoč zelo presenečeni kako bogato in polno zna biti življenje.
Pa en lep poletno zoprniški pozdrav vsem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar