Vedno bolj ugotavljam, da moji načrti standardno prehitevajo moje sposobnosti delovanja. Res, to se mi dogaja kar naprej. Kvačkam jopico in razmišljam o tem, da se moram pod nujno lotiti kvačkanja ogrlice. Potem redno zahajam v trgovine z materialom potrebnim za izdelavo ogrlice, na internetu si ogledam vse filmčke, ki prikazujejo kako se naučiti te spretnosti, vmes pa se vsa naveličana trudim dokončati jopico. In potem končno pride dan, ko je jopica gotova in jaz se lotim ogrlice. Po dveh dneh in dokončanih petih centimetrih ogrlice – ta je namenjena za darilo, najdem na internetu načrt za nebeško lep pleten pončo, tak z obrobo iz umetnega krzna. Očke se mi kar svetijo, ko ga gledam in pri tem z odprtimi očmi sanjam, kako lepa bom to jesen stopila v hladno jutro novemu dnevu naproti.
Sedaj kot besna kvačkam ogrlico, ta teden mora biti gotova, in danes grem v nakup volne za nov pončo. Včasih res preklinjam vse svoje hobije. Po moje je pri mojem rojstvu šlo nekaj hudo narobe. Ena zvezda tam na nebu se je prav ob mojem rojstvu kujala in je bila gluha za vsa prigovarjanja svojih sestric, češ naj se postavi tja kjer ji je mesto. In potem sem se rodila s popolnoma napačnim horoskopom. Zvezde so se odločile, da bom imela nekaj ročnih spretnosti, pa za vse skupaj tudi nekaj smisla. Ampak tista zvezda, ki je bila na napačnem koncu je povzročila, da mi za vse skupaj manjka potrpljenja. Tista je kriva, da sem tako furjasta, da bi najraje počela deset stvari hkrati, da mi je vsak dan prekratek in da večino časa ne vem kje se me drži glava. Ja, ona je kriva. Saj drugače sem čisto v redu, lahko bi bila povsem mirna in organizirana oseba, ki bi počasi in s potrpljenjem izpeljala vsako stvar od začetka do konca. Tako pa… Res ne vem, kaj ji je takrat bilo.
Z leti se počasi skušam sprijazniti, da v življenju ni vse tako, kot bi si želeli, da si tudi potrpljenje lahko počasi (in z veliko muke) privzgojiš, čeprav še vedno mislim, da bi bilo veliko lažje, če bi tista zvezda ob rojstvu… Dobro pustimo to.
Z veliko mero potrpljenja je letošnjo pomlad in del poletja nastajala ta pisana poletna jopica. Njena lastnica še uživa na morju. Konec tedna vam predstavim še mojo prvo kvačkano ogrlico, njena bodoča lastnica še niti ne ve, da je zanjo. In danes moram še nujno v »šoping«, saj veste – volna za pončo. Ta bo pa moj, če mi ga kdo spet ne spelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar