Zgodi se, da mi določeni ljudje ali dogodki ne dajo miru. Potem o njih razmišljam tako dolgo, da na koncu pridem do nekega zaključka. Pred časom se je zgodilo, da mi je znanec omenil, kako je od prijatelja dobil lepo darilo. Kar tako, brez vzroka. Ko sem pohvalila ravnanje tega prijatelja in izrazila presenečenje nad tem, da je darilo dobil kar tako, je znanec pojasnil, kako je za tega prijatelja naredil veliko in je sedaj čas, da mu ta začne vračati. Res nisem tu zato, da bi sodila o besedah in dejanih ljudi, pa vendar so me te besede presenetile. Zamislila sem se ali sem tudi sama kdaj pričakovala, da se mi bodo dejanja, s katerimi sem komu pomagala, povrnila. Da bom na nek način čudežno dobila nekaj v zameno za to kar sem podarila. V bistvu nisem. Nikoli. Ali sem nekaj naredila, zato, ker sem se tako odločila in potem sem na to tudi pozabila, ali pa nečesa nisem naredila, tudi zato, ker sem se tako odločila. Vse je stvar odločitve, ampak vselej se mi je zdelo, da nekomu pomagaš, mu nekaj podariš ali ga razveseliš brez, da bi nekje zadaj imel izdelan načrt kaj vse boš zato dobil sam.
Ampak vseeno mi ni dalo miru. Kar nekaj časa je v meni glodalo vprašanje ali se to kar daš res vrne (znanec je rekel, da po zakonih vračanja dobrega in slabega temu mora biti tako, zato so darila njemu sedaj sama po sebi umevna). Odgovor je prišel po daljšem razmišljanju. Vse kar sem dala sem dobila povrnjeno. Pa ne enkrat, celo večkrat. Dobila sem dve spretni in ustvarjalni roki in polno glavo sijajnih zamisli, s katerimi lepšam življenje ne samo sebi, tudi drugim. Moji roki in moje zamisli mi pomagajo živeti moje sanje, pomagajo mi živeti polno življenje. Bi lahko dobila še več? Težko. Dobila sem največ, kar sem sploh lahko želela.
Moji roki in moje zamisli so mi pomagale ustvariti jesensko kolekcijo nakita. Saj menda niste mislili, da se bom po ogrlici, ki sem jo naredila za prijateljico lahko ustavila. Kje pa! Pa veste koliko zamisli še imam? Res je, da hitrost ni ravno moja vrlina, pa tudi furjavost se mi kdaj maščuje, zato bo najbolje, če pričnem z ustvarjanjem zimske kolekcije nakita, da me čas ne bo prehitel.
Pred vami pa je jesenska kolekcija, malo perlic, malo žice, pa je nastalo kar je nastalo.
Nekaj v zeleni in modri barvi kot spomin na odhajajoče poletje, nekaj v sivo srebrni, da se ve, da bo kmalu tu zima in nekaj v rjavo zlati, takšni kot je jesen. Aja, da ne pozabim, modra in rjava ogrlica sta že oddani, doma sta počakali samo na fotografiranje, zelena in srebrna zapestnica pa čakata na dopolnitev z ogrlico.
Še urok. Živite svoje sanje!
Pa lep zoprniški pozdrav vsem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar