Ja zgodi se tudi to, da pride čas, ko zoprnice nimamo kaj počet. Biti zoprnica ni zaposlitev za polni delovni čas, to je tako 'za zraven'. Početi nekaj 'tako za zraven', pomeni, da ti včasih tudi zmanjka dela. To se zgodi v pozni jeseni ali pa na začetku zime. Zelišča so pospravljena v škatlah, čajne mešanice so pripravljene, mazila so v hladilniku, kamni so pokriti s snegom, ostanejo samo še drevesa, ki pa pridejo pozimi v poštev samo za kakšno uro, če ne želim 'fasati' ozeblin. Takrat se zgodi, da kar nenadoma ostanem brez dela. Potikam se naokoli in ne vem kam bi se dala. Opazujem ptice, ki imajo na mojem balkonu samopostrežno restavracijo, ampak najkasneje ob petih popoldan je zunaj tema, restavracija se zapre in gosti gredo spat. Jaz pa sem vedno bolj nemirna, kot da se ne morem spomniti kaj sem počela vso lansko zimo, kot da je vse tako daleč in je spomin zavit v belo snežno kopreno.
Takrat me Saša, naveličan mojega zoprničenja vpraša: »Ti, kaj je s tabo? A imaš sršene v riti?«
Po kakšnem tednu zoprničenja se navadno spomnim, kaj sem počela lansko zimo in takrat se začne mrzlično pospravljanje stanovanja, da najdem rekvizit potreben za mojo dejavnost. To se mi dogaja vedno znova in še vedno mi ni jasno, kako se uspe kvačka vsako leto tako dobro skrit pred menoj. Kvačke so očitno zelo zvite in zelo dobre v igranju skrivalnic, jaz potrebujem skoraj cel dan, da odkrijem njeno skrivališče, pa še pri tem mi na koncu, ko sem že povsem obupana pomaga Saša. Potem, ko ves dan opazuje mojo ihto, me proti večeru pobara: »Kaj pa iščeš?«
Jaz mu, tako na robu obupa priznam, da iščem kvačko in Saša kot iz topa izstreli, da jo je nazadnje videl v košari na komodi. To je še ena skrivnost, ki je ne bom nikoli razumela. Kako lahko Saša že dva meseca zaman išče prometno dovoljenje in šop ključev, pri tem pa čisto natančno ve, kje se nahaja moja kvačka?
Kvačka je res v košari na komodi, ampak jaz ne potrebujem te kvačke, ampak tisto z belim držalom. Tisto je Saša nazadnje videl na policah s knjigami, če se dobro spomni je bila na drugi polici, mogoče na tretji, v to ni čisto prepričan. Po takšnem iskanju vsako leto znova prisežem, da bom naslednje leto že pred iskanjem vprašala Saša, če je kje videl moje kvačke, čeprav že vnaprej vem, da bo tudi takrat vse enako.
Kaj nastane preko zime, si lahko pogledate na spodaj priloženih fotkah. Tako to je vse. Saj vem, sedaj čakate še na kakšen urok. Danes to ne bo urok, danes bom zaključila z vražo, ki pravi, da se na Lucijino (13. december) ne sme ne šivati, ne plesti in ne kvačkati, saj to zelo slabo vpliva na oči. Glede na to, da sem sama že leta 'špeglarca', sem nekoč očitno prešpricala njen god. Bi rekla da mi je pozabljivost v genih in ni omejena samo na kvačke.
Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar