Jerebika

Še vedno se v službo vozim s kolesom, to niti ni tako slabo, če pomislim, da naredim nekaj za čistejše okolje, nekaj za lastno razgibavanje in pri tem še opazujem svet okoli sebe. Tako mojim ušesom ni ušel glasen prepir kosov, ki so odkrili dve bogato obloženi drevesi jerebike ob koncu Koroškega mostu, na desni strani Drave. Če boste kaj hodili mimo, ju ne morete zgrešiti, tako bogato sta obrodili in v tej mestni sivini prav izstopata z drobnimi rdečimi plodovi. Kot bi hoteli v mesto in v naš vsakdan vnesti nekaj lepote narave. Pa pohitite, da kosi prej ne pozobljejo vseh jagod.

Če se boste odločili, da naberete plodove jerebike (link na fotko), vam svetujem, da vzamete s seboj škarje in košaro. Svetujem vam tudi, da ne pobirate plodove teh dveh jerebik ob Koroškem mostu, saj mimo pelje preveč avtomobilov, pa še mestnim kosom bi se zamerili. Poiščite svoje drevo jerebike, nekje v gozdu, stran od prometa. Hmmm…spet vas preganjam in silim ven, v naravo. Pa kaj naj druga? Zelišča so pobrana, s tem je za letos konec, jerebika je zadnja divja rastlina, ki nam ponuja svoje rdeče jagode. Res je, jagode so čudovite, kar bleščijo se in ptice jih obožujejo. Po vsem tem bi mislili, da okus ne more zaostajati za lepoto. A ni tako. Jagode jerebike so kisle, trpke, grenke in še bi se našlo. Potem, ko jih dobi prva slana se zmehčajo in tudi malce omedijo, pa kljub temu niso primerne, da bi jih jedli kar surove. Tudi naša prebava bi ob uživanju svežih plodov kar poskočila in pošteno zaropotala. Verjamem, da vas nič, kar sem do sedaj zapisala, ni spodbudilo, da bi kosom odžirali njihovo poslastico, saj se zdi, da je za ljudi skoraj neužitna.

Kljub temu je potrebno dodati, da je jerebika bogata z betakarotenom in ga ima celo več kot korenje, poleg tega vsebuje veliko C vitamina, pa flavonidov, grenčin in jabolčno kislino, kar iz okusa ni težko ugotoviti.

Jerebika je zelo primerna za pripravo marmelade, želeja, sokov ali kaše, ki jo lahko dodajamo solatnim prelivom in skuti.

Kašo iz jerebike, ki je osnova za marmelado, pripravimo tako, da jagode jerebike vsujemo v lonec, prelijemo s toliko vode, da so jagode prekrite, zavremo, nato pa ogenj ugasnemo in pustimo stati še nekaj minut. Vodo odcedimo in jo lahko uporabimo kot sok ali za pripravo želeja. Jagode pretlačimo skozi sito, tako odstranimo koščice. Če želimo pripraviti marmelado, potem na vsak kilogram kaše dodamo pol do tričetrt kilograma sladkorja. Ker jerebika zelo dobro želira ni potrebno dodajati sredstev za želiranje. Taka marmelada se odlično poda k divjačinskemu mesu in k drugemu temnemu mesu, prav tako se ujema s praženim krompirjem in korenjasto zelenjavo. V ta namen lahko marmeladi dodate žličko ali dve nasekljanega pekočega čilija (odvisno kako pekočo marmelado želite). Iz jerebike lahko pripravite tudi vino in kis, tako, kot sem o tem pisala že pri šipku.

Jerebika vsebuje tudi sorbinsko kislino in kjer je sorbitol odličen konzervans, se vam ni potrebno bati, da bi se marmelada iz jerebike pokvarila. Lonček z marmelado, ki ste ga odprli in na pol izpraznili, vas bo v hladilniku brez nerganja počakal še več mesecev. Zdi se, da je marmelada iz jerebike neuničljiva in varna pred vsem, celo pred otroki.

Če vas je napisano vsaj malo pritegnilo, potem pojdite in naberite te zadnje jesenske plodove narave. Obljubim, da vas letos z zelišči ne bom več morila, za drugo leto pa bom pripravila kaj novega in svežega, za najbolj pogumne tudi kak izlet v naravo in spoznavanje zelišč.

Še urok. Jerebika naj bi varovala pred zli silami, zato so včasih kmetje na Škotskem v podlogo svojih oblačil všili vejico jerebike. Prav tako drevo jerebike, ki rase blizu hiše, le-to varuje pred strelo. Posušene jagode jerebike so dodajali kadilom z namenom povečati si sposobnosti prerokovanja.

Tako, dovolj bodi, le še lep zoprniški pozdrav voš'im vsem!

Jesenska kolekcija

Zgodi se, da mi določeni ljudje ali dogodki ne dajo miru. Potem o njih razmišljam tako dolgo, da na koncu pridem do nekega zaključka. Pred časom se je zgodilo, da mi je znanec omenil, kako je od prijatelja dobil lepo darilo. Kar tako, brez vzroka. Ko sem pohvalila ravnanje tega prijatelja in izrazila presenečenje nad tem, da je darilo dobil kar tako, je znanec pojasnil, kako je za tega prijatelja naredil veliko in je sedaj čas, da mu ta začne vračati. Res nisem tu zato, da bi sodila o besedah in dejanih ljudi, pa vendar so me te besede presenetile. Zamislila sem se ali sem tudi sama kdaj pričakovala, da se mi bodo dejanja, s katerimi sem komu pomagala, povrnila. Da bom na nek način čudežno dobila nekaj v zameno za to kar sem podarila. V bistvu nisem. Nikoli. Ali sem nekaj naredila, zato, ker sem se tako odločila in potem sem na to tudi pozabila, ali pa nečesa nisem naredila, tudi zato, ker sem se tako odločila. Vse je stvar odločitve, ampak vselej se mi je zdelo, da nekomu pomagaš, mu nekaj podariš ali ga razveseliš brez, da bi nekje zadaj imel izdelan načrt kaj vse boš zato dobil sam.

Ampak vseeno mi ni dalo miru. Kar nekaj časa je v meni glodalo vprašanje ali se to kar daš res vrne (znanec je rekel, da po zakonih vračanja dobrega in slabega temu mora biti tako, zato so darila njemu sedaj sama po sebi umevna). Odgovor je prišel po daljšem razmišljanju. Vse kar sem dala sem dobila povrnjeno. Pa ne enkrat, celo večkrat. Dobila sem dve spretni in ustvarjalni roki in polno glavo sijajnih zamisli, s katerimi lepšam življenje ne samo sebi, tudi drugim. Moji roki in moje zamisli mi pomagajo živeti moje sanje, pomagajo mi živeti polno življenje. Bi lahko dobila še več? Težko. Dobila sem največ, kar sem sploh lahko želela.

Moji roki in moje zamisli so mi pomagale ustvariti jesensko kolekcijo nakita. Saj menda niste mislili, da se bom po ogrlici, ki sem jo naredila za prijateljico lahko ustavila. Kje pa! Pa veste koliko zamisli še imam? Res je, da hitrost ni ravno moja vrlina, pa tudi furjavost se mi kdaj maščuje, zato bo najbolje, če pričnem z ustvarjanjem zimske kolekcije nakita, da me čas ne bo prehitel.

Pred vami pa je jesenska kolekcija, malo perlic, malo žice, pa je nastalo kar je nastalo.

Nekaj v zeleni in modri barvi kot spomin na odhajajoče poletje, nekaj v sivo srebrni, da se ve, da bo kmalu tu zima in nekaj v rjavo zlati, takšni kot je jesen. Aja, da ne pozabim, modra in rjava ogrlica sta že oddani, doma sta počakali samo na fotografiranje, zelena in srebrna zapestnica pa čakata na dopolnitev z ogrlico.

 

Še urok. Živite svoje sanje!

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Šipek

Ko sem se danes spraševala ali naj pišem o zdravilnih rastlinah ali energiji dreves, sem se odločila, da bom združila oboje in tako sem za temo izbrala šipek.

Grmi šipka so že nekaj časa bogato okrašeni z rdečimi plodovi in čakajo, da jih poberemo še pred prvo slano. Po prvi slani se plodovi šipka zmehčajo in so tako veliko bolj primerni, da jih pojemo, vendar takrat tudi upade vsebnost C vitamina. Glede na to, kako rada primerjam gojene in divje rastline, tudi danes ne morem mimo tega. Tokrat vam z navdušenjem povem, da imajo plodovi šipka 10-krat več C vitamina kot limone, v nekaterih raziskavah trdijo, da je vsebnost lahko celo do 50-krat večja. Tudi, če ta druga trditev ne drži, lahko limone ob šipku zardevajo od sramu. Plodovi šipka vsebujejo največ C vitamina takrat ko so lepo rdeči, vendar še trdi in po okusu kisli in rahlo trpki, takrat jih je tudi najprimerneje nabirati.

Šipek lahko uporabljamo… Saj ne vem kje naj začnem. Morda bo najbolj, če pričnem pri čaju. Kdo ne pozna šipkovega čaja, saj je obvezen spremljevalec zimskih dni. Plodove šipka, ki jih bomo namenili za čaj naberemo, nato pa cele ali razpolovljene posušimo. Ker so plodovi šipka mesnati, je pri sušenju potrebno malo več previdnosti. Kaj lahko se zgodi, da plodovi zgnijejo, namesto posušijo. Zato jih nasujemo v tanko plast in jih vsak dan premešamo, nič ni narobe, če jih posušimo v posodi ali na papirju, ki ga položimo na radiator. Suhe plodove nato hranimo v dobro zaprtih steklenih kozarcih in v temi. Jaz sušim cele plodove in jih cele tudi skladiščim, toda preden jih dam v vrelo vodo in iz njih pripravim čaj, jih zdrobim, s tem se v vodi iz njih izloči več arome, kakor iz celih plodov. Toliko o čaju, dodatke, s katerimi lahko izboljšate šipkov čaj, prepuščam vaši domišljiji. Sicer pa lahko iz šipka naredimo marmelado, žele, pasto, ki jo lahko uporabljamo za solatne prelive, za dodatke skuti, za pripravo slane ali sladke šipkove juhe, za prilogo temnemu mesu (divjačina). Osnova za vse te naštete kulinarične dobrote je šipkova pasta, ki jo pripravimo tako, da plodovom šipka odstranimo pecelj in muho, jim dodelimo mesto v loncu, kjer jih prelijemo s toliko vode, da so plodovi prekriti. Nato vse zavremo in pustimo rahlo vreti 5 do 10 minut. V tem času se bodo plodovi zmehčali in zmehčale se bodo tudi dlačice v pestišču. Vodo, ki jo odlijemo lahko uporabimo za pripravo sokov ali želeja. Plodove vsujemo na sito (cedilo) in jih pretlačimo. S tem dobimo gosto šipkovo pasto, ki jo spravimo v kozarce in hranimo v zamrzovalniku. Taka šipkova pasta se lahko uporabi za pripravo šipkove juhe, za solatni preliv, za dodatek temnemu mesu. Lahko jo dodamo skuti ali smetani. Če pasti dodamo sladkor, lahko iz nje pripravimo marmelado. Peške, ki so ostale na cedilu, lahko posušimo, zmeljemo in uporabimo za pripravo kave (bolj kavnega nadomestka). Iz šipkovih plodov lahko pripravimo tudi šipkovo vino in kis. Postopek ni preveč kompliciran. Spet potrebujemo šipkove plodove, ki jim odstranimo pecelj in muho, nato pa z nožem rahlo zarežemo od konca kjer je bila muha, pa do tja, kjer je bil pecelj (pazimo, da plodov ne prerežemo). Plodove vsujemo v večji steklen kozarec s širokim vratom. Za vsak kilogram šipkovih plodov vzamemo 3 do 4 litre vode in kilogram sladkorja. Vodo in sladkor zavremo, nato pa mlačno ali hladno prelijemo v kozarec s šipkovimi plodovi. Kozarec pokrijemo z bombažno krpo, zavežemo in damo v prostor, kjer se temperatura giblje okoli 22 stopinj Celzija. Vino pustimo počivati vsaj 4 tedne, če so temperature nižje tudi več. Po tem času se bodo plodovi spustili na dno kozarca, vino se bo izčistilo in takrat ga lahko precedimo in natočimo v steklenice, jih zamašimo in shranimo nekam na hladno. Vino pustimo počivati še kak mesec, nato ga svečano damo na pokušino. Plodov, ki so ostali v kozarcu ni potrebno zavreči, ponovno jih zalijemo z enako količino sladkane vode kot prvič, le da tokrat pustimo vse počivati teden ali dva dlje kot prvič. Po tem času tekočino spet precedimo, tropine zavržemo (lahko na kompost), tekočini pa dodamo nekaj močnega domačega kisa. Vse pustimo v kozarcu prekritem s krpo in postavimo za kakšen mesec na toplo (25 do 30 stopinj). Tako dobimo dober domač šipkov kis, ki je prav posebnega okusa. Šipkove plodove lahko namočimo v žganju, ki bo dobilo lepo rdečo barvo in zelo osvežilen okus. Da pa ne boste čakali do jeseni, lahko že na pomlad naberete cvetne liste šipka, jih posušite in prav tako uporabite za čaj, sveže lahko dodate sladicam, solatam, jih uporabite za pripravo rožne vode. Mlade zelene šipkove poganjke lahko uporabite kot dodatek solati. Vas je presenetilo za kaj vse lahko uporabimo šipek? Res, možnosti so skoraj neomejene.

Pa to še ni vse. Šipek res ni drevo, bolj je podoben grmu, toda tudi on ima svojo energijo. Zelo nežno nam bo pomagal, da bomo v življenju postali bolj odprti do sebe in s tem tudi do drugih. Pomagal bo urediti naše odnose z drugimi ljudmi, pripomogel k jasnemu in odprtemu izražanju. Včasih so verjeli, da če po hiši raztresemo cvetne liste šipka, bo to pomagalo k boljšim odnosom v družini. In ta vraža niti ni tako iz trte izvita, če upoštevamo kakšen je vpliv energije šipka.

Upam, da vas je napisano spodbudilo, da ta lep dan izkoristite v naravi, zato, da si boste kulinarično popestrili jesen ali pa se pomirili in napolnili z njegovo blagodejno energijo, nato pa z nasmehom na obrazu stopili ljudem naproti.

Še urok. Za jasnovidne sanje namočite dve žlički svežih ali posušenih cvetnih listov v skodelico vrele vode. Pokrijte in pustite stati pet minut. Nato precedite, spijte in pojdite spat.

Pa lepe sanje in en lep zoprniški pozdrav vsem!

Zlata rozga

Ne smem na Pohorje. Res, čisto res! Imam prepoved. Težko je verjeti, ampak je res. V petek sem zbolela. Navaden prehlad, nič strašnega. Petek popoldan in vso soboto sem preživela v postelji. Ampak danes je nedelja in jaz sem kot nova. Ja kakšna pa naj bom po enem hektolitru čaja in pol litra medu? Dajte vi pojest pol kile medu, imeli boste energije, da pridete preko Pohorja, saj pri meni je enako, ampak Saša vztraja, da še nisem zdrava in sedaj imam prepoved, da grem na Pohorje. Še na Pekrsko gorco ne smem. Danes je nalašč ves dan doma, nikamor noče, ker je prepričan, da bom ta čas izkoristila za sprehod. Ja normalno, da ga bom, kaj si pa misli. Na Pohorju cvete zlata rozga (link na fotko), jaz pa doma in to popolnoma zdrava. Če to ni krivica.
Zlata rozga si ime zlata povsem upravičeno zasluži. Njeni cvetovi so v teh jesenskih mesecih, kot drobna sonca, ki lepšajo dneve in pomagajo soncu, da ne izgubi prehitro svoje moči. Letos se je, kar se tega tiče, zlata rozga res izkazala. Jesenski dnevi so čudoviti.
Zlata rozga pa ne pomaga samo soncu, tudi nam, če jo le pravi čas naberemo in posušimo za čaj. V kulinariki zlata rozga nima neke vrednosti, nikjer še nisem zasledila kuharskega recepta, ki bi omenjal vsaj ščepec te zeli. Medvedi je ne jedo, zajci je tudi ne obžirajo, morda srne, takrat, ko je zima tako dolga, da ni več druge trave za pod zob. Danes ne bomo nič kuhali. Samo čaj bomo pripravili. Zlata rozga pomaga, kadar staknemo vnetje sečil in sicer tako, da deluje blago protivnetno in diuretično. Ni tako močan diuretik kot tisti, ki nam jih predpiše zdravnik, zato je kot čaj primerna tudi za otroke. Včasih so poparek iz zlate rozge uporabljati za izpiranje ran, ki so se slabo celile, pa tudi pri problematični, aknasti koži, kar je predvsem  težava pubertetnikov. Sicer pa je zlata rozga še vedno najbolj cenjena pri težavah s sečili, preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov, v pomoč je pri težavah s prostato in je tako nežna v svojem delovanju, da jo lahko dodajamo prav vsaki čajni mešanici, ki jo bomo uporabljali dalj časa. Še vedno je čas, da se sprehodite do kakšnega zapuščenega sušnega in že dolgo ne obdelanega kosa zemlje in jo naberete za čaj, saj veste za vsak slučaj. Poleg tega je danes tako lepa nedelja, da jo velja izkoristiti za sprehod kamorkoli, če seveda nimate prepovedi.

Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!

P.S.
Bila sem opozorjena, da zgodba nima uroka. Zato zgodbo sedaj dopolnjujem z urokom, ki ga nikoli ne izvajajte sami doma (ker ne deluje). Včeraj sem želela, da Saša zadene strela in bom jaz lahko mirno odšla na Pohorje. Urok ni deloval, Saša je ves dan ždel doma in jaz tudi. To ne pomeni, da sem zanič zoprnica, samo to kar drugim želimo slabega se ponavadi vrne nam. Zato je Saša danes doma in ima dopust, jaz sem pa v službi! Prav mi je!

Ogrlica

Uspelo mi je! Ta ogrlica je bila dokončana do rojstnega dneva moje prijateljice, vendar nisem hotela nič objaviti na blogu, da slučajno ne bi prebrala prispevka in posumila, da bo ogrlico dobila za darilo. Praznovanje rojstnega dneva je minilo, ogrlica je bila pofotkana že pred tem in fotke so na objavo počakale v skladišču.

In danes…taaaaddaaammm. Tukaj je moja prva kvačkana ogrlica iz perlic. Priznam, da mi je dala vetra in posivela še nekaj las. Ko bi videli moje priprave na kvačkanje. Najprej sem na internetu poiskala navodila kako poteka kvačkanje ogrlice, si ogledala filme o izdelavi in vse je bilo videti otročje lahko. Perlice nasnuješ na bombažno nit in potem kvačkaš. Nič lažjega. Pa se je zataknilo že takoj na začetku. Bombažno nit sem vdela v šivanko in pričela nizati perlice. Nanizala sem jih samo do ušesa šivanke, naprej pa niso hotele, saj je uho šivanke bilo preveliko za ozko luknjo perlic. Takoj drugi dan sem odšla v trgovino z materialom za šivanje in tam kupila šivanke z najožjimi ušesi, vendar sem doma ugotovila, da so tudi te prevelike za drobcene perle. Moje razočaranje je bilo neskončno, vendar je v meni vrtal dvom. Na internetu sem videla krasne fotke izdelanih ogrlic, torej mora obstajati način, da perle spravim na nit, nekje mora biti »fora«. Ponovno sem se lotila brskanja po internetu in ugotovila, da za nizanje perl obstaja posebna igla in celo mlinček za nizanje. Takoj drugi dan sem odšla v trgovino z art materialom in želela iglo za nizanje perl. Tam pa o tej igli še slišali niso. Kljub temu, da se tam da dobiti vse vrste perl, pa nimajo igle za nizanje. Poslali so me v trgovino s šiviljskim materialom, ko sem jim nekako dopovedala, da tam tega nimajo, so samo skomignili z rameni, češ potem naj se znajdem po svoje. Mlinčka za nizanje perl raje nisem niti omenila. Na mojo veliko srečo sem iglo za nizanje perl našla v Skrinji, ker imajo desetino toliko stvari, kot v trgovini z art materialom. Nizanja perl sem se tisti dan lotila takoj po prihodu iz službe. In potem kvačkanje…in razdiranje narejenega, pa kvačkanje in razdiranje, pa… Moja ogrlica ni hotela biti podobna tistim lepim izdelkom na fotografijah iz interneta. Ne vem kako mi je vedno znova uspelo, da sem po prvem narejenem centimetru šestim perlam iz osnove začela dodajati vedno več in več perl. Ko sem ugotovila kaj sem naredila, sem hotela to število perl zmanjšati, tako je v kakšnih sedmih neuspelih poskusih ogrlica bila najbolj podobna kači, ki je za kosilo pojedla miš. Najprej tanka, potem vedno bolj debela in spet tanka. Do onemoglosti sem gledala filme na internetu, kjer so natančno razlagali postopek kvačkanja, se spet lotila dela in spet razdirala in spet gledala film. Dokler nisem ugotovila kaj počnem narobe. Spet je bila kriva moja furjavost in prepričanje, da jaz pa to znam. No potem pa je delo steklo in je teklo … in teklo …do ogrlice, ki je pred vami. Kar ponosna sem nanjo. Pa tudi prijateljica je bila vesela.

Še urok? Hmmmm, če dobro premislim, ga sedaj več ne potrebujem, takrat pri šestem neuspelem poskusu, pa sem rotila vse sile neba, naj uročijo perle, da se bodo te kar same poravnale v ogrlico. Ni pomagalo. Včasih smo tudi zoprnice zelo nemočne, sploh, ko moramo pomagati sebi.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Materina dušica

Ne boste verjeli, kar pomirjena sem. Zadnjič mi je prijateljica Karin rekla, da je furjavost splošna lastnost vseh zoprnic. Tako sedaj vem, da pri mojem rojstvu ni šlo nič narobe, da se ni nobena zvezda kujala in je vse tako kot mora biti. Takšna pač sem. Karin, hvala!

Zato sedaj z manj slabe vesti napišem, da je skrajni čas za nabiranje materine dušice (link na fotko), ki ji drugače pravimo tudi divji timijan. Jaz sem jo že nabrala, samo pisati sem pozabila o tem, ker sem pač furjasta. Ampak brez skrbi, še vedno je čas, da jo naberete na kakšnem sušnem travniku, kjer je zemlja tako revna, da preživi samo najbolj skromno rastlinje.

Materina dušica je ena taka res super rastlinica, uporabna tako v kulinariki, kot v zdravilstvu. V kulinariki lahko nadomesti vrtni timijan. Sicer pa materina dušica obožuje kopanje v paradižnikovi ali fižolovi juhi, všeč ji je sodelovanje v skutnih namazih in naravnost hrepeni po druženju z baziliko v paradižnikovi solati. Sicer pa se prepustite domišljiji, zgrešiti ne morete.

Čaj iz materine dušice je v pomoč kadar smo prehlajeni, tisti, ki imate med raje kot čaj, lahko svežo materino dušico daste v kozarec (nekje do polovice, pa ne preveč natlačit) potem pa vse do vrha prelijete z medom. Kozarec zaprete in tak med obogaten z vonjem in aromo materine dušice bo imel ob prehladu iste učinke kot čaj. Posušeno materino dušico lahko tudi zavijete v krpo, jo pogrejete v pečici ali pa krpo napolnjeno z zeljo kar prelikate in jo položite na prsi, vonj in eterična olja, ki izhlapevajo bodo olajšala dihanje ob prehladu. Za kopel lahko skuhate močan čaj iz zeli in ga dodate vodi v kad, pomaga kadar se ob prehladu ali gripi ne morete spotiti ali vas trese mrzlica. Ja, materina dušica je res super in je skoraj obvezna v domači lekarni.

Tisti, ki nimate možnosti, da vsak dan stečete na travnik in si z njo obogatite jedi, lahko na pomlad kak grmiček te dišeče rastline presadite v cvetlični lonec in ji namenite prostor na balkonu ali okenski polici. Samo zavedati se morate, da materina dušica, ki je navajena skromnih razmer, potem po preselitvi v cvetlični lonec in dobro zemljo, kar ponori v rasti. Listki postanejo listi in majhen grm se bo razrasel v pravo džunglo. Žal se ob tem izgubi tudi aroma. Namreč to z aromo je tako, (to mi je brat enkrat zelo dobro razložil na primeru gozdnih in vrtnih jagod) Bog je dal vsaki jagodi, ne glede na njeno velikost, enako količino arome, zato so gozdne jagode tako dobre, ogromne vrtne jagode pa spominjajo na oslajeno rdeče obarvano vodo. Pri materini dušici je enako. Zato je najbolje, če grmiček materine dušice menjate na vsaki dve leti, tisto podivjano, pa lahko posadite nazaj na travnik.

Najboljša in najbolj aromatična materina dušica je tista, ki raste v najbolj krutih pogojih. Nikoli ne bom pozabila materine dušice, ki sem jo pred leti nabirala na Vlasini v Srbiji na 1300 metrih nadmorske višine. V tistih nizkih grmičkih je bilo eterično olje kar dvojno koncentrirano.

No toliko za danes, sedaj pa pohitite, da materina dušica prej ne odcveti.

Skoraj sem pozabila na urok. Materina dušica s svojim vonjem, ki ga povzroča eterično olje v rastlini, odganja in varuje pred zli duhovi in nočnimi morami. Morda je najbolje, da lonček v katerem je posajena materina dušica, postavite kar nekam blizu postelje.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Moji "prekleti" hobiji

Vedno bolj ugotavljam, da moji načrti standardno prehitevajo moje sposobnosti delovanja. Res, to se mi dogaja kar naprej. Kvačkam jopico in razmišljam o tem, da se moram pod nujno lotiti kvačkanja ogrlice. Potem redno zahajam v trgovine z materialom potrebnim za izdelavo ogrlice, na internetu si ogledam vse filmčke, ki prikazujejo kako se naučiti te spretnosti, vmes pa se vsa naveličana trudim dokončati jopico. In potem končno pride dan, ko je jopica gotova in jaz se lotim ogrlice. Po dveh dneh in dokončanih petih centimetrih ogrlice – ta je namenjena za darilo, najdem na internetu načrt za nebeško lep pleten pončo, tak z obrobo iz umetnega krzna. Očke se mi kar svetijo, ko ga gledam in pri tem z odprtimi očmi sanjam, kako lepa bom to jesen stopila v hladno jutro novemu dnevu naproti.

Sedaj kot besna kvačkam ogrlico, ta teden mora biti gotova, in danes grem v nakup volne za nov pončo. Včasih res preklinjam vse svoje hobije. Po moje je pri mojem rojstvu šlo nekaj hudo narobe. Ena zvezda tam na nebu se je prav ob mojem rojstvu kujala in je bila gluha za vsa prigovarjanja svojih sestric, češ naj se postavi tja kjer ji je mesto. In potem sem se rodila s popolnoma napačnim horoskopom. Zvezde so se odločile, da bom imela nekaj ročnih spretnosti, pa za vse skupaj tudi nekaj smisla. Ampak tista zvezda, ki je bila na napačnem koncu je povzročila, da mi za vse skupaj manjka potrpljenja. Tista je kriva, da sem tako furjasta, da bi najraje počela deset stvari hkrati, da mi je vsak dan prekratek in da večino časa ne vem kje se me drži glava. Ja, ona je kriva. Saj drugače sem čisto v redu, lahko bi bila povsem mirna in organizirana oseba, ki bi počasi in s potrpljenjem izpeljala vsako stvar od začetka do konca. Tako pa… Res ne vem, kaj ji je takrat bilo.

Z leti se počasi skušam sprijazniti, da v življenju ni vse tako, kot bi si želeli, da si tudi potrpljenje lahko počasi (in z veliko muke) privzgojiš, čeprav še vedno mislim, da bi bilo veliko lažje, če bi tista zvezda ob rojstvu… Dobro pustimo to.

Z veliko mero potrpljenja je letošnjo pomlad in del poletja nastajala ta pisana poletna jopica. Njena lastnica še uživa na morju. Konec tedna vam predstavim še mojo prvo kvačkano ogrlico, njena bodoča lastnica še niti ne ve, da je zanjo. In danes moram še nujno v »šoping«, saj veste – volna za pončo. Ta bo pa moj, če mi ga kdo spet ne spelje.

Ujeta pod smreko in hrastom

Poletje je čas, ko je v gozdu mogoče najti tudi kakšno gobico in prav gobice so tiste, zaradi česar je mene skoraj nemogoče zadržati doma. To so dnevi, ko pridirjam iz službe, kosilo je gotovo v rekordnem času, čas pomivanja posode po kosilu, pa je skrčen na minimum. Potem šibam v klet po kolo in po najkrajši poti pod Pohorje.

Tako je bilo tudi včeraj, s to razliko, da me je v gozdu presenetil dež, v trenutku je postalo v gozdu tako temno, da sem na gobice lahko pozabila, vse na kar sem lahko mislila, je bilo, kje najti primerno zavetje pred dežjem. Glede na to, da dežja niso spremljali bliski in strele, sem se odločila, da stopim pod primerno gosto drevo in tam počakam, da bo prvi pljusk dežja minil. Ko sem se ozirala naokoli, sem najprej izbrala veliko in košato bukev, toda kmalu sem ugotovila, da bukev le ni tako košata, da bi nudila dovolj zavetja pred dežjem. Torej je bilo treba poiskati novo zavetje. Le nekaj metrov stran od bukve sem videla zanimiv par. Prav ste prebrali – par. Dve drevesi, hrast in smreka sta bili ob vznožju debla zraščeni v eno. Kot, da sta se nekoč, pred davnimi leti odločili, da se imata tako radi, da se želita vse življenje dotikati druga druge. In sem rahlo luknjast dežnik bukve zamenjala za malo manj luknjast dežnik zanimivega gozdnega para. Gozdni par mi je bil zanimiv tudi z vidika energije. S hrbtom sem se naslonila na obe debli, na hrast, ki izraža energijo moči, trdnosti in vztrajnosti in smreko, ki izraža energijo napredovanja in pretočnosti. Energija hrasta nam je dobrodošla takrat, ko imamo občutek, da nam v življenju zmanjkuje moči, ko potrebujemo oporo, pa smo v sebi tako izčrpani, da je ne najdemo. Kadar v življenju kolebamo med več ponujenimi možnostmi in se ne znamo odločiti, katera je tista, ki je najboljša, takrat si privoščimo miren počitek ob hrastu, pustimo mislim, da gredo po svoje in odgovor o pravi odločitvi po prej ali slej prišel. Pa tudi občutek, da smo se odločili prav in da trdno stojimo za svojimi odločitvami in dejanji ne bo izostal.

Smreka je drevo drugačne sorte. Ob smreki imamo občutek, da energija skozi njo kar teče, zato so smreke in jelke tako ravne, saj energija kar kipi proti nebu. Energijo smreke potrebujemo, kadar imamo v življenju občutek, da se stvari nikamor ne premaknejo. Ko se nam kar naprej dogaja, da padamo v iste situacije, ko se nam zdi, da smo naredili že vse, da neka stvar steče, da se nam odpre nov posel, mi pa se še kar vrtimo v krogu in več ne vemo, kaj naj še naredimo in kaj delamo narobe, da ne najdemo izhoda. Takrat nam bo energija smreke pomagala uvideti rešitev in najti izhod. Stvari, ki se ne premaknejo bodo stekle same od sebe in naše življenje bo dobilo nov poriv.

Ja saj vem, sedaj vas pa zanima, kaj sem jaz včeraj doživela v objemu dveh izredno močnih energij. Morda lahko zapišem, da sem doživela nekaj res posebnega. Doživela sem, da sem za kar nekaj časa uspela svojo glavo popolnoma izprazniti. Vse misli, ki se mi po navadi podijo po glavi so se umaknile neznano kam, vsi glasovi, ki jih imam v glavi in me opominjajo na vse kar še moram narediti in kaj ne smem pozabiti, so utihnili. Tudi vsi telesni občutki so obmolknili. Nenadoma je bil tam samo gozd, šumenje dežja in čudoviti občutek miru in tišine v glavi. Občutek, ki bi si ga želela ohraniti za vedno, tišina v glavi brez odvečnega balasta, ki nas obremenjuje, možgani popolnoma prosti in osvobojeni, neskončne možnosti za kreativno razmišljanje in ustvarjanje, odprtost za vse odgovore vesolja. Občutek neskončne moči obvladovanja misli in energije, ki teče in teče. Fenomenalno in nepozabno. Komaj čakam, da spet ponovim.

Danes brez urokov, samo nasvet, pojdite do dreves in se pustite začarati.

Roža svetega Janeza

Ne vem ali so kriva leta ali pa moja raztresenost, vedno bolj opažam, da zamujam, no mogoče ne zamujam, ampak me določeni dogodki in stvari prehitevajo. Saj se trudim in pravočasno prihajam na sestanke, prireditve in dogovorjene zmenke, samo potem se zgodi, da nekaj kar pobegne mojim opažanjem in potem pišem velika opravičila, kako nekaj nisem in zakaj nisem. Prav to počnem tudi sedaj. Skoraj teden dni po poletnem solsticiju meni šine v glavo, da so vsi travniki bogato okrašeni s šentjanževko (link na fotko). Jasno, to je tista roža, ki ji drugače rečemo roža svetega Janeza in ima v tem času prav posebno moč, z rumeno barvo svojih cvetov naj bi soncu pomagala obdržati moč. In če niste tako pozabljivi kot jaz, potem ste se potrudili in njene cvetove nabrali prav ob poletnem solsticiju.

Takrat nabrano cvetje šentjanževke ima menda prav posebno moč. Če ga boste nosili pri sebi, boste varni pred strelo, pozimi pa vas bo čaj iz teh cvetov obvaroval pred depresijo. No, v tem sicer ni skrita čarovnija, saj čaj šentjanževke pozimi res dviguje naše razpoloženje, ne glede na to ali je bilo cvetje nabrano ob solsticiju ali pa kateri drug dan. Oljčno olje v katerem šest tednov namakamo cvetove šentjanževke, koristi vsem, ki imate probleme s sklepi (to so tisti deli vašega telesa, ki omogočajo gibanje, kaj pomaga vašim dobrim sklepom, ki jih sprejmete sami pri sebi in potem nanje pozabite, pa ne vem, šentjanževka verjetno ne) in s pomanjkanjem medsklepne tekočine. S šentjanževim oljem je potrebno masirat boleče sklepe. Šentjanževo olje pomaga tudi pri ranah, ki se ne celijo, pa pri hemeroidih, pa opeklinah. Verjetno bi se našlo še kaj. Morda velja pri tem le opozorilo, čaj iz šentjanževke se ne pije poleti, saj lahko povzroči alergijo, ali pa kakšno drugo čudno reakcijo, pa tudi z oljem iz šentjanževke se ne mažemo, če imamo namen dan preživeti obsijani s soncem. Čaj iz šentjanževke pomaga tudi pri čiščenju krvi, zato ne smete biti presenečeni, če se vam bodo ob pitju čaja lasje bolj mastili kot sicer.

Dovolj za danes. Želim vam lepe poletne dneve, polne radosti in povem vam, še je čas, da naberete šentjanževko in jo shranite za turobne zimske dneve, ko sončka tudi po ves teden ni na spregled.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Energija dreves - kar tako

Za ta prispevek sem se odločila kar tako. No, ni bilo ravno kar tako, kajti vedno obstaja vzrok. Vzrok tega prispevka je moja kolegica, ki je nekaj dni nazaj vztrajno  vrtala vame naj ji povem kaj več o energiji dreves. Ne sicer o sami energiji, ampak o tem, kaj je tisto, kar bo čutila ob drevesu, kaj se bo dogajalo. Ko je tako zrla vame z očmi polnimi pričakovanja, sem vedela, da jo bom že takoj na začetku razočarala. In sem jo res. Ko sem ji rekla, da ne bo čutila nič, vsaj na začetku ne in da bo preteklo še kar nekaj časa, da bo res kaj čutila, je bila čisto poklapana. Še huje je bilo, ko sem ji začela razlagati, da energija dreves ne povzroča čudežev, vsaj ne takšnih hitrih, instant čudežev, ki si jih dandanes vsi želimo. Pa kljub temu, se ob obiskovanju dreves dogajajo čudeži. Največji čudež, ki sem ga sama doživela, je bil ta, da sem prvič odkar več nisem otrok, začutila sama sebe. V tisti tišini in miru pod drevesom sem začutila življenje, pa ne le tisto življenje v meni, začutila sem življenje, ki je vseobsegajoče, večno in ki je v vsem. Zavedala sem se, da jaz nisem le jaz, samostojna in ločena od vsega. Tam sem spoznala, da sem energija, povezana z vso energijo tega vesolja. Moja energija se je stapljala z energijo drevesa ob katerem sem stala in z energijo vsega okoli mene, nikjer ni bilo jasne meje, kje se konča moje telo in kje se začne drevo, gozd. Zame je bil čudež spoznanje, da smo vsi na tem svetu energija. Toda to so stvari, ki jih začutimo po mnogih obiskih v gozdu, pa še to takrat, ko smo dovolj odprti za to.

Po navadi ne čutimo nič, zato ker nismo pripravljeni ali pa ker pričakujemo preveč. Šele, ko se uspemo umiriti, ko pustimo pričakovanja ob strani, šele takrat smo sposobni začutiti kaj več. Za tako prvo čutenje je dovolj že, če se zavemo svojih občutkov, ki se jih po navadi ne zavedamo. Danes namreč ni moderno gojiti svojih občutij, zato jih postavljamo na stran. V modernem človeku vedno bolj narašča napetost, frustracija, občutki kot so jeza, strah, žalost, veselje, pa ostajajo nekje pozabljeni, ker danes niso moderni, niti zaželeni. In ko občutimo svoja čustva in občutke, navadno ne vemo kako ravnati z njimi. Zato je največji čudež, ki se nam lahko zgodi to, da ponovno čutimo sami sebe in damo prosto pot čustvom, ki so v nas, se jih naučimo negovati in jim dovolimo da so del nas. Če bodo drevesa uspela v vas prebuditi vaše občutke in če boste sami sposobni priznati si te občutke, potem bo to največji čudež, ki se vam lahko zgodi v tem življenju.

Približno tako sem vse pojasnila kolegici, ki je bila nad mojimi besedami grozno razočarana. Verjamem, da je sedaj tudi kdo od vas, ki prebirate ta blog doživel razočaranje. Tisti pa, ki ob tem prispevku niste obupali, boste nekoč zelo presenečeni kako bogato in polno zna biti življenje.

Pa en lep poletno zoprniški pozdrav vsem!

Robida in malina

Saj vem, sedaj, ko ste prebrali naslov, ste sami pri sebi pomislili, da sem čisto znorela. Robide in maline še niso niti dobro zacvetele, zrele bodo pa komaj julija ali avgusta. To vedo tudi kosi, ki hodijo redno na oglede, jaz pa, kot da živim na nekem drugem planetu. Mesec maj je komaj in Zofka piše blog o robidah in malinah. Kosi se bodo še ves teden krohotali. Da slučajno ne bo kdo počil od smeha, naj kar takoj povem, da ne bom pisala o svetleče črnih in dlakavo rdečih plodovih, te bom pustila za takrat, ko se vrnem iz dopusta. Danes bom pisala o robidovih in malinovih listih. Aha, sedaj se pa kremžite. Pa ni potrebe. Listi maline in robide so v kakšni čajni mešanici odlični, pa ne samo to, njihov okus je dovolj odrasel tudi za samostojen čaj. Samostojen čaj iz listov robide in maline je nežnega, svežega okusa. Mene vedno spominja na pomlad. Sliši se čudno, toda tako kot kdo reče, da v zraku diši po pomladi, vedno mislim, da če bi pomlad imela svoj okus, potem bi to lahko bil okus čaja iz malinovih in robidovih listov. In listi imajo ogromno C vitamina. Tudi to ste prav prebrali. Pravzaprav imajo robide in maline toliko C vitamina, da ga ni bilo mogoče vsega spraviti v plodove in potem so ga nekaj uskladiščile še v liste. Zelo priročno. 

Čaj iz listov robide in maline lahko pijete prav vsak dan in pri tem ne bo nobenih stranskih učinkov, celo otroci ga lahko pijejo v neomejenih količinah. Menda pomaga pri želodčnem in črevesnem katarju. Sicer pa tako kot večina pomladanskih zelišč čisti kri in dihalne poti, pomaga uravnavati krvni sladkor, grgranje poparka iz listov robide, pa naj bi pomagalo pri krvavitvi dlesni. V preteklosti, ko naši predniki še niso poznali nakupovalnih centrov in se preko zime niso ukvarjali z uvozom južnega sadja, so bili prehransko vezani na to kar so imeli doma. Proti koncu zime je njihova hrana bila vitaminsko vedno bolj revna, sploh, ko so pošle zaloge kislega zelja, se je pomanjkanje C vitamina najprej pokazalo pri krvavitvi dlesni in takrat so mladi listi robide in maline bili cenjeni veliko bolj kot v današnjih časih. Pa ne samo to, prednikom so prvi pomladni vir C vitamina nudili mladi listi bukve in lipe, ki so končali v solati. Listi robide in maline so zaradi drobnih trnov, ki jih poraščajo, za solato neprimerni.

Tako, če si želite okusiti pomlad, potem imate še vedno čas, da naberete liste robide in maline. Sprehodite se do kakšne sončne gozdne jase in naberite mehke, mlade liste proti vrhu rastline. Previdno, da ne boste preveč opikani. 

Še urok? Na misel mi pride samo ta, ki pravi, da če si ženska v času nosečnosti zaželi maline in se v tistem z roko nevede dotakne kje na telesu, bo njen otrok na tistem mestu imel znamenje v obliki zrele maline. Če to drži, ne vem. Toda moja sestrična ima hči s takšnim znamenjem. Morda pa je kaj na tem.

OK, pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Breza

Sem hotela ta prispevek napisati v takem zelo učenem tonu, o tem kako krhka na videz je breza in kako močna in uporna je v resnici. Pa hotela sem napisati, kako super je njena energija za zdravljenje čustvenih in telesnih ran in o tem kako pomaga pri novih začetkih, ampak prispevek kar noče nastati…bolj ko silim besede v te učene tirnice, bolj nočejo tja.

V bistvu je breza eno tako super čarovniško drevo, menda so metle čarovnic bile narejene iz brezovih vej, pa tudi sicer, se da z brezo dobro čarati. Čarobne palice res niso bile narejene iz brezovega lesa, so pa brezov les uporabljali za zaščito, celo pred strelo, saj v brezovo drevo strela menda ne udari. Včasih, ko so bili časi bolj romantični in so dojenčki spali še v zibelkah, mame pa niso imele težav katero znamko vozička izbrati in si niso belile glave s tem ali so to sezono moderni tisti s štirimi ali tisti s temi kolesi, so za zibelke uporabljali les breze, ta je otroka varoval pred demoni in uroki, pa še v ljubezni so si pomagali z brezovo skorjo. Tam je bil urok tak: ob Luninem mlaju je potrebno izrezati kos brezove skorje, na notranjo stran lubja napisati ime osebe, ki vam je všeč, lubje potem posušite in ga zažgete kot kadilo. Sama tega še nisem poskusila, tako da so vsakršne izkušnje zelo dobrodošle, da bom v prihodnje lahko blog podprla tudi s takšnimi dokazi.

No sedaj sem pa čisto zabluzila, pa samo o energiji breze sem hotela pisati. V bistvu spada breza med tista drevesa z zelo nežno energijo, tako kot jablana, lipa, češnja in podobno. Ko opazujemo brezo, se zdi, da njene veje božajo vse okoli sebe in takšna je tudi energija breze. Božajoča. Božanje in nežne dotike potrebujemo, kadar nam je hudo, ko smo ranjeni, prizadeti in energija breze boža in celi naše čustvene rane, pomaga nam preboleti izgube, ki nas doletijo v življenju. Ker je breza drevo, ki prva požene na področju, ki ga je prizadela kakšna nesreča, tako tudi nam pomaga, da se po padcu ali izgubi ponovno postavimo na noge in začnemo živeti. Les breze je zelo prožen in je zato veter ne zlomi zlahka, tako bo tudi nam bo pomagala, da bomo postali bolj prožni, da nas življenjske težave ne bodo zlomile. Breza v nas uravnoteži moško in žensko energijo, kar se mi zdi zelo pomembno, sploh, ker so sedaj taki časi, da vsi, tudi ženske delujemo z vedno več moške energije, saj se zdi, da drugače v tem svetu sploh ni več mogoče uspeti. Vse se zdi borba, grebanje, komolčenje in vse to spodbuja moška energija v nas. Vse bolj pozabljamo, da se da delati tudi drugače in uravnoteženje moške in ženske energije bo spodbudilo ustvarjalnost na področjih za katera imamo dane sposobnosti, kar je veliko bolje od borbe. Energija breze, bo prizemljila naš ego, da ta ne bo butnil na dan takrat, ko ni nobene potrebe in nas imel kar naprej v oblasti. Da bomo vedno več delovali iz sebe in vedno manj iz našega ega, da bomo stvari in dogajanja bili sposobni videti tudi iz drugega zornega kota.

Ker je breza drevo z izrazito žensko energijo, bo v veliko pomoč ženskam, ki zaradi čustvene prizadetosti ali zlorabe ne morejo sprejeti svoje ženskosti in zatirajo žensko v sebi. Pa da ne bo kdo pomislil, da je energija breze namenjena samo ženskam. Niti slučajno. Tako moški kot ženske potrebujemo uravnoteženo žensko in moško energijo. Ženskam pa bo energija ženske pomagala odkriti že dolgo pozabljeno žensko v nas.

Kaj naj še dodam? Nič, samo do breze se je potrebno sprehoditi. Ja pa tu je še en link na sliko brez, ki mi je bila zelo všeč.

Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!

Čemaževi popki

Tako, pa sem spet nazaj. Čeprav je vmes bilo videti, kot da sem poniknila ali pa me je napadla kakšna čudna neozdravljiva vrsta lenobe. Ni ravno tako. Pomlad je, zunaj je vse cvetoče in jaz imam vedno manj časa za računalnik, potem pa se zdi, kot da nič ne delam. Pa sem delala vmes. Pa še kako. Čisto malo še manjka in bom dokončala kvačkano, pomladno – poletno bluzo za kolegico iz gledališke skupine. Obljubim, da bom objavila fotke ko bom končala, soglasje bodoče lastnice sem že pridobila. Nabrala in posušila sem vsaj za dve košari zelišč, ki bodo končala kot čaj, naredila sem pesto iz čemaža in ravno zadnji trenutek ujela čemaž preden je zacvetel. To je bilo prav za prvi maj, ko sva s Sašo obiskala grad Trakoščan in naredila en velik sprehod okoli jezera. Tam je bila velika gozdna jasa na gosto porasla s čemažem in njegovi popki so tako pogumno stegovali vratove proti soncu, da se nisem mogla upreti nabiralski strasti. Nabrala sem vrečko čemaževih popkov in jih doma vložila v kis. Ta gurmanska specialiteta se dobro poda k suhim salamam, narezkom, siru in povsod kamor se poda česen. Toliko, da boste vedeli, da nisem pozabila na objave na blogu, ampak nekega časa za to pa res nimam.

Se pa v tem prispevku javno opravičujem carinikom na slovensko hrvaški meji zaradi švercanja čemaža in obljubim, da tega več ne bom počela, razen, če me bo spet zaneslo.

Čemaž je že

Res je, čemaž je že v gostih zelenih preprogah pogrnjen po gozdovih in zrak pod krošnjami bukev, hrastov in gabrov je gosto nasičen z vonjem česna. Drži, da je čemaž mogoče zamenjati z dvema zelo strupenima rastlinama, to je s šmarnico in podleskom, toda nobena od teh rastlin nima tega značilnega vonja. Pa še nekaj je, v tem trenutku šmarnice komaj kukajo iz zemlje, medtem, ko je čemaž že zelo razbohoten. Če boste čemaž nabirali kasneje, recimo maja, pa boste šmarnico prepoznali po značilnem cvetju in vonju cvetov in po tem, da pri šmarnici lista rasteta v paru.
Podlesek pa raste bolj navpično kot čemaž in tudi sama rastlina je nekoliko bolj toga, jeseni pa je prepoznaven po vijoličnem cvetu. Še vedno pa je vonj tisti, ki vas bo pri nabiranju dovolj zanesljivo vodil.

Tudi čemaž spada med čistilce telesa, to njegovo lastnost cenijo celo medvedi in ga po zimskem spanju uvrstijo na svoj jedilnik, prav brez heca, zato pa čemažu pravijo medvedji česen. In če je dobro za medvede, potem bi lahko bilo tudi za ljudi. Poleg tega imamo ljudje pred medvedi eno veliko prednost – domišljijo. Brez domišljije v kulinariki, bi ljudje še vedno malicali puste liste čemaža, tako pa znamo pripraviti juho s čemažem, tako ki jo obogatimo še s krompirjem in na koncu zabelimo s kislo smetano. Pa skutin namaz s čemažem, ali pa samo čemažev namaz, kjer liste čemaža drobno nasekljamo, dodamo naribane lešnike ali pinjole, posolimo in z veliko oljčnega olja vse zmešamo v gosto kremo. Tak namaz lahko vložimo v kozarce, shranimo na hladno in si z njim popestrimo zelenjavno puste zimske mesece. To čemaževo pasto sama dodajam celo testu za kruh, pečen kruh ima sicer nenavadno zeleno barvo in zelo zanimiv okus. Tisti, ki vam je všeč vlaganje zelenjave, lahko naberete cvetne popke čemaža in jih vložite v kis. To je zelo zanimiva jed, ki ji je všeč že samo družba rženega kruha in dobrega sira in vas bo na pomlad spominjala celo leto. Poleg tega lahko sveže liste čemaža dodamo vsaki zeleni solati kateri sicer dodajamo česen. Pa povejte, če ni naša hrana veliko boljša od medvedje čemaževe malice.

Recepte za kaj več boste že še poiskali sami, kar koli boste pripravili, boste s tem vašemu telesu pomagali, da se očisti zimske nesnage, spodbudili želodček k boljšemu delovanju, znižali pritisk, ki vam je narasel zaradi nepotrebnega sekiranja in črevesje očistili raznih zajedavcev, če so se ti po kakšnem čudnem naključju znašli tam. Pa še vaša koža bo po takšni pomladni gostiji s čemažem veliko bolj čista in sijoča. Ja, medvedi že vedo, zato pa se ne sekirajo kaj preveč.

Kaj še čakate? Čemaž raste po vsej Sloveniji, v bukovih, hrastovih in gabrovih gozdovih, samo dovolj vlage mora biti. Tisti, ki ste iz mariborskega konca, ga lahko naberete v gozdu za Tremi ribniki, pa v Bistriškem vintgarju se ga da najti, pa v gozdu pri Trojiškem jezeru. Kaj še ni dovolj, a še ne greste?

Pa saj tu ni medvedov, če pa so, so sedaj preveč zaposleni z nabiranjem čemaža in se ne bodo niti zmenili za vas.

No pa lep zoprniški pozdrav vsem! Tudi medvedom!

Dišeča vijolica

Ko med suhimi travnimi bilkami na dan pokukajo dišeči cvetovi vijolic, ni več nobenega dvoma, da je pomlad v polnem razmahu. In kaj je lepšega, kot v toplem pomladnem soncu posedeti na travniku ob gruči vijolic in s polnimi pljuči zajemati njihov omamni vonj, pri tem pa opazovati ples čebel, ki so prišle v goste tem lepoticam.

Pa ni samo vonj tisti, v katerem lahko uživamo, ne pri vijolicah je še veliko več. Njihovi listi so v družbi z regratom lahko prav imenitna solata. Seveda samo dokler so mladi, poleti ko so listi že nekoliko stari, so lahko celo malce strupeni. Sicer pa za čaje pomladi nabiramo liste in cvetove, jih posušimo v senci, da ne izgubijo zdravilnosti in jih pospravimo v papirnate ali platnene vreče. Čaj iz vijolice, tako kot večina pomladnih zelišč pomaga pri čiščenju krvi. Verjetno nikoli ne bom nehala ponavljati, kako nam narava vse ponudi ob pravem času. Tako nam po dolgi zimi, ko smo zaradi drugačne hrane uspeli zapacati svoje telo, ponudi kup zelišč, ki nam pomagajo telo spraviti v red. Kopriva je ena boljših rastlin za regeneracijo telesa, pa trobentica in pridruži se ji tudi vijolica. Kura s čaji, v kateri bodo zastopane te tri rastline, vam bo temeljito očistila telo in ga pripravila na toplejše dneve, ki jih po taki čistilni akciji lahko pričakamo tudi brez pomladne utrujenosti.  Poleg tega vijolica pomaga tudi pri čiščenju pljuč, ki so se čez zimo prav tako zapacala, če ne zaradi česa drugega, pa zaradi kakšnega nadležnega prehlada, ki se je končal s še bolj nadležnim kašljem. Vijolica deluje tudi kot diuretik, se pravi, da bo naše stranišče malo več v uporabi, ampak to samo pomeni, da bodo s tem iz našega telesa iztekale vse tiste snovi, ki nam ga smetijo, pa še ledvice bodo bolj sveže in očiščene pričakale pomladne dni.

Po vsem tem se zdi, kot da je vijolica pravi čistilec našega telesa, pa boste presenečeni, saj se tu njena vloga čistilca še sploh ne konča. Vijolica bo v pomoč tudi vsem tistim najstnikom, ki imajo težave z mozolji. Že čaj bo pri tem naredil svoje, če pa si z mlačnim čajem iz vijolic še umivajo obraz, potem uspeh ne bo izostal.

Tako toliko o čajih, tisti z več gospodinjske žilice, boste poskrbeli za kakšno solato iz listov in  še neodprtih cvetov vijolice, ti so uporabni tudi za dodatek zelenjavni juhi. Če pa imate tudi malo umetniško kulinarične žilice in želite, da bodo vaše sladice videti res nekaj posebnega, jih lahko okrasite s kandiranimi cvetovi vijolic.

Tako, to pa je že skoraj vse o tej na videz skromni pomladni rastlini, ki s svojim bogatim vonjem kar zapelje človeka. Pa saj prav, da je tako, pomlad je čas zapeljevanja, dvorjenja in ljubezni, zato je pravi čas za ljubezenske uroke. Če želite pridobiti ljubezen in naklonjenost določene osebe, potem ji podarite šopek vijolic in če boste šopek zavili v nekaj prijaznih besed, bo učinek še toliko večji.

Pa en pomladno zoprniški pozdrav vsem!

Energija bora

Bor je, vsaj zame, res posebno drevo. Če grem v gozd in si zaželim stika z drevesom, potem navadno izberem bor. Bor sem nekako vzela kar za svoje drevo, morda tudi zato, ker po keltskem horoskopu bor predstavlja moje znamenje. Ko pomislim za nazaj, se mi zdi, da sem v času študija kar naprej hodila sedet pod bor v bližnjem gozdu, pa takrat o energijah dreves še niti nisem vedela kaj veliko. Ko sem po kakšni uri sedenja pod borom odhajala domov, se mi je zdelo, da me dlani ščemijo od energije, ki se pretaka skozi mene, svet se mi je zdel bolj svetel, stvari, ki so se mi pred tem zdele neizvedljive, so bile čisto mogoče, poti, ki jih nisem videla, so postale jasne. Počutila sem se veliko lažja, bila sem tako polna energije, da bi bi lahko kar poletela. Takrat nisem vedela zakaj se to dogaja in zakaj se to dogaja kadar sedim pod borom in ne pod katerim drugim drevesom. Po koncu študija sem se z energijo dreves začela ukvarjati bolj intenzivno in takrat sem spoznala, da energija bora v naše življenje vnaša svetlobo, da lažje vidimo stvari, da se nam temne strani našega življenja več ne zdijo tako temne, da se omilijo težke stvari, ki se nam dogajajo in da najdemo poti, ki jih prej nismo videli. Energija bora pomaga zdraviti depresivna stanja. Premika okvirje s katerimi smo si sami ogradili naše življenje in iz katerih je težko priti brez nekega energijskega poriva. Vse to na energijskem nivoju. Na telesnem nivoju se delovanje energije bora kaže v stimuliranju lene prebave, odpravljanju utrujenosti in depresije. Energija bora nam bo pomagala v življenje vnesti radost in čustveno stabilnost.

Ko sem govorila o svetlobi, ki jo energija bora vnaša v naše življenje, bi želela dodati še to, da bor kot drevo tudi sicer na nek način v sebi zadržuje svetlobo. Če boste kdaj ob večernem mraku šli skozi gozd in boste imeli priliko primerjati borov gozd s kakšnim drugim, morda listnatim ali mešanim gozdom, boste lahko ugotovili, da je v borovem gozdu svetleje, kot v katerem drugem. Zdi se, kot da bor v skorjo in iglice vsrka svetlobo in jo potem v mraku počasi oddaja v okolje.  Na enak način energija bora prinaša svetlobo v naše življenje.

Pa še nekaj sem spoznala v tistih urah sedenja pod borovim drevesom, zame je to spoznanje bilo nekaj neverjetnega. V drevesu, v vsakem drevesu ne samo v boru, kipi od življenja. Ko sem uho prislonila na deblo in poslušala, sem slišala pretakanje drevesnih sokov, prasketanje, pokanje. Dogajanje v drevesu je bučno, kolikor je življenje tudi sicer lahko bučno in zvočno. In če si boste kdaj vzeli čas samo zase, prisluhnite zvenenju življenja v drevesih morda boste takrat lažje slišali tudi življenje, ki se pretaka v vas in spoznali, da drevo ni tam samo zato ker je, ampak to drevo živi in življenje v njem je prav vznemirljivo burno.

Danes za na konec ne bom dodala uroka, prav za nalašč ne. Dopisala bom samo en stavek, ki je zame najmočnejši urok vseh časov. Cenite življenje - svoje in življenje vseh živih bitij.

Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!

Bršljanasta grenkuljica

Kmalu bodo na siromašnih obronkih travnikov zacveteli modri cvetovi bršljanaste grenkuljice, še ene divje rastline, ko jo ljudje premalo poznamo in cenimo. Sama se spominjam otroštva, ko sem z očetovo teto, ki je živeli v hiši skupaj z nami, že zgodaj pomladi iskala to drobno rastlino, ki je svoje liste poleg zelene barvala še z rdeče-rjavo barvo. Zame je bilo to nabiranje posebno doživetje, rastlinice sem previdno odščipnila tik nad zemljo. Ko sva jih nabrali dovolj sva se odpravili domov in doma pripravili okusno malico. Še sedaj se spomnim kakšen okus je imelo umešano jajce, ki sva mu dodali pest drobno sesekljane grenkuljice in vse ocvrle na olju. Eterično olje, ki je v rastlini, je v kombinaciji z jajcem dalo zanimiv svež okus. Zame je to še vedno okus mojega otroštva, ki v meni budi občutke nostalgije in v mislih se še kdaj sprehodim z očetovo teto in jo kot otrok neučakano sprašujem ali sva nabrali že dovolj in lahko greva čim prej domov.

Res zgodaj sem začela spoznavati zdravilne rastline in zelišča in vse kar je bilo povezano z njimi mi je bilo zelo všeč in mi je še danes.

Če boste na kakšnem sprehodu opazili to drobno rastlino, ki se skoraj plazi po tleh jo naberite vsaj tri pesti. Eno za jed z umešanim jajcem, eno za skutin namaz in eno za zelenjavno juho. Potem pa na skrivaj še dve dodatni pesti, eno za dodatek solati in eno, ki jo boste posušili za čaj. Rastlina ima precej močan, toda prijeten vonj, zaradi vsebnosti eteričnih olj. Je ena boljših rastlin, ki nam po dremavi zimi temeljito očisti kri in poživi naše telo. Če boste pripravili čaj za pomladno čiščenje telesa, potem v čaju ne smeta manjkati bršljanasta grenkuljica in kopriva. Obe rastlini, tako kopriva kot grenkuljica sta primerni za pripravo špinače, vendar naj bo bršljanasta grenkuljica v manjšini, prav zaradi eteričnega olja, ki bo s svojim okusom prevladovalo in jed celo pokvarilo. Sicer pa se čaj bršljanaste grenkuljice pije pri boleznih dihal, pri trdovratnem kašlju in bronhitisu, lahko si s poparkom izpiramo vneto ustno votlino, pa tudi drugače se uporablja za izpiranje ran in ugrizov. Čaj, ki ga pripravimo iz enega dela bršljanaste grenkuljice, enega dela žajblja in enega dela rmana pomaga celo pri vnetju srednjega ušesa. V tem primeru čaj ne pijemo, ampak nekaj kapljic kanemo v boleče uho.

Jaz sem prve rastline grenkuljice že opazila, sicer je za cvetove še prezgodaj, toda na sprehodih boste cvetočo rastlino lahko opazili vse tam do junija. Pa si jo privoščite!

Še urok za na konec. Če želite ugotoviti ali kdo čara proti vam, potem bršljanasto grenkuljico položite okoli rumene sveče. Svečo v torek prižgite in videli boste kdo je oseba, ki vam želi slabo.

Aja še to, danes namesto slike prilagam link na eno fotografijo, ki zelo dobro prikazuje bršljanasto grenkuljico in ker je slika kar velika tudi ne boste imeli težav pri prepoznavanju v naravi.

Pa en lep zoprniški pozdrav!

Regrat

Tako, da ne boste rekli, kako zapostavljam regrat bom danes napisala še nekaj o tej pri nas naj bolj poznani in uporabljani divji zelenjavi. Še kak mesec in pol, pa se bodo travniki kitili s preprogami rumenih cvetov regrata, do takrat pa še imate čas, da si ga privoščite v solati. Ali pa kako drugače. Solata je pač najbolj znana oblika priprave regrata, vendar ga lahko uporabimo tudi kot dodatek zelenjavni juhi, skutnemu namazu ali pa drobno sesekljane liste dodamo razžvrkljanemu jajcu in ocvremo v olju. Načinov uporabe je veliko.

Regrat je zelenjava, ki nam pomaga spraviti v red prebavo, ki se je preko zime polenila, nekaj zaradi manj gibanja v naravi, nekaj pa zaradi drugačne prehrane v zimskem času. Regrat povzroča povečano izločanje želodčnih sokov in našemu telesu postreže z obilico vitaminov in mineralov. Znova ne morem mimo primerjav, namreč regrat ima dvakrat več A vitamina kot korenje. Pa kar pomislite koliko so nas starši silili s korenjem in nas prepričevali, da bomo potem imeli tako dober vid kot zajčki. Po moje imajo tudi zajci raje regrat kot korenje, samo da se o tem ne govori.

Potem, ko regrat zacveti lahko nabiramo cvetove in jih sušimo za čaj ali pa iz svežih cvetov naredimo med ali kar je še bolje, regratovo vino. Na pomlad, pred cvetenjem in pozno v jeseni lahko nabiramo tudi korenine regrata, jih očistimo zemlje in posušimo, prav tako za čaj, ki pomaga preprečevati želodčne težave. Sicer pa se zmlete posušene korenine uporabljajo tudi za kavni nadomestek. Možnosti uporabe je res veliko.

Tako jaz sem povedala kar sem imela, morda premalo in morda celo s premalo navdušenja, kot bi si ga rastlina kot je regrat zaslužila, saj nam zgodaj pomladi, ko še ni druge zelenjave in ko postane naša prehrana vitaminsko že precej siromašna, ponudi najboljšo solato, kot si jo sploh lahko zamislimo. Kaj je boljšega kot regrat s krompirjem, ki ga po vrhu krasi trdo kuhan jajček? Pa še to, večina ljudi regrat nabira samo dokler ne zacveti, saj so njegovi listi potem res neokusno trdi. Toda v pozni jeseni se spet vse spremeni, v jeseni je regrat tak kot pomladi in če je dolga in lepa jesen si ga v začetku novembra spet lahko privoščimo.

Ne bom vas več zadrževala, travniki čakajo!

Še urok, ta pa za na konec mora biti, saj tako se pa tudi ne mudi, teh nekaj minut bo regrat že še počakal. Če želite izvedeti koliko let boste še živeli, potem pihnite v regratovo lučko, toliko semen, ko bo ostalo v lučki, toliko let boste še živeli. Samo ne pihajte premočno.

Pa en lep zoprniški pozdrav!

Navadna zvezdica

Pomladno vreme, ki se je pričelo, me je prepričalo, da je sedaj pravi čas, da napišem kaj več tudi o zdravilnih rastlinah, zeliščih in o rastlinah, ki so uporabne v kulinariki. Pomlad je zelo radodarna, čeprav je večina ljudi prepričana, da se, kar se radodarnosti tiče, ne more noben letni čas primerjati z jesenjo. Pa ni tako. Bom vas prepričala v nasprotno, saj bom komaj uspela pisati o vseh užitnih rastlinah, tako bodo hitele poganjati. Verjamem, da večina od vas pozna regrat, nekateri smo si ga letos že privoščili, zato bom kaj več o njem napisala kdaj drugič, danes sem si za temo izbrala navadno zvezdico. Navadna zvezdica je plevel, ki se ob prvih toplih žarkih prične bohotiti na domačem vrtu ali kakšni malo manj obdelani njivi. Prepričana sem, da to rastlino pozna večina ljudi, vendar je kot užitna rastlina pri večini neopažena in to povsem neupravičeno. Domače ime za navadno zvezdico je kurja črevca, zakaj tako, boste najbolje razumeli, ko boste tako bogato razraščeno rastlino želeli izpuliti, njeni poganjki so neverjetno dolgi in rastlina se razrašča v vse smeri, zato dobimo občutek, da se vleče kot kurja čreva.

Rastlina je uporabna samo sveža v kulinariki, kot zelišče za čaj nima prav nobene vrednosti, zato jo tudi ne sušimo. Kurja črevca je bogata z minerali in vitamini in teh ima več, kot vsa gojena zelenjava, ki raste na vrtu okoli nje. Samo za primer, kurja črevca ima dvakrat več železa kot špinača in dvakrat več C vitamina kot limona. Tako, sedaj pa se zamislite in vi hodite vsak dan mimo nje, kot da je samo navaden plevel! Francozi iz te rastline pripravljajo juho, ki jo imenujejo juha večne mladosti. Sama jo dodajam zelenjavnim omakam za testenine, rižotam, zelenjavnim juham. V teh primerih dodam nasekljana kurja črevca v jed čisto na koncu, ko je jed že kuhana, tik preden jo postavim na mizo. Tako rastlina ne izgubi preveč vitaminov. Sicer pa je kurja črevca dobra kot solata, lahko samostojna, všečna ji je tudi družba druge solatne zelenjave in jogurtnih prelivov. Okus kurje črevce spominja na okus mlečne koruze, dodatek solatam, pa preprečuje nastanek osteoporoze.

Za uporabo se nabirajo mladi poganjki rastline, preden ta zacveti, potem postanejo stebla rastline olesenela, listi pa tudi nimajo več nekega posebnega okusa. Torej pohitite! Za letošnjo prvo solato iz narave vam ni potrebno hoditi kilometre daleč, samo na domač vrt stopite in naberite zvrhano skledo plevela.

Pričakujete po tej mineralno – vitaminski bombi še kakšen urok? Naj bo. Če želite v svoje življenje privabiti ljubezen ali ohraniti ljubezensko zvezo, potem nosite pri sebi navadno zvezdico. Zadovoljni?

Sedaj pa dober tek in lep zoprniški pozdrav!

Energija oreha

Držim obljubo in pišem o orehu, kot opravičilo vsem, ki sem jih z zadnjim prispevkom o drevesih prestrašila. Oreh je samotar, ki ne prenaša ravno najbolje bližine drugih rastlin oz. so druge rastline tiste, ki ne želijo biti v njegovi bližini. Od tod tudi rek, da pod orehom še trava ne raste. Energija oreha je zelo močna, zato si boste pod njegovo krošnjo zaman trudili priklicati spanec, bodo pa tam vaše misli postale veliko bolj jasne, lažje boste ločili kaj v vašem življenju je iluzija, ki ste si jo ustvarili in kaj je resnično stanje. Energija oreha v nas zbudi energije samostojnosti in odločnosti, zato je priporočljiva za ljudi, ki se ne znajo spoprijemati s težavami, ki ne znajo sprejeti odgovornosti in so premalo samostojni in odločni. Energija oreha nas bo iz oblakov postavila na realna tla, kar zna biti včasih tudi boleče, sploh če nismo pripravljeni podreti gradov, ki smo jih postavili brez temeljev.

Zaradi močne energije se v bližini oreha tudi ni dobro predolgo zadrževati. Če ste ob jablani ali katerem drugem drevesu nežne energije posedeli tudi pol ure ali več, bo pri orehu, vsaj za začetek zadoščalo nekaj minut. Dovolj, da bo v vas sprožilo reakcije, katere boste začutili tudi na telesni ravni, sploh, če ste vaše težave našli med zgoraj opisanimi. Že ob samem obisku drevesa se vam lahko zgodi, da boste začutili v glavi pritisk ali celo razbijanje, ščemenje v grlu, siljenje na kašelj. Kakšen dan po obisku oreha, se boste zjutraj morda zbudili z bolečim grlom, lahko tudi brez glasu. Grlo, glasilke, usta in zobje so povezani z našo odločnostjo z njimi se branimo, postavimo se zase in če imate težave s temi organi, potem sedaj veste, od kod te v resnici izvirajo.

Reakcija, ki se pojavi po obisku drevesa, nas samo opozarja na naše resnične težave, ki jih moramo rešiti. V takih primerih je najbolje počakati, da bolezen, ki se je pojavila mine, potem pa se znova odločimo za obisk drevesa. Lahko se zgodi, da imamo zaradi tega sredi poletja kar nekajkrat zapored vneto grlo ali kaj podobnega. V kratkem času lahko tudi pričakujete, da boste postavljeni v situacije, kjer boste morali pokazati vašo odločnost, odgovornost, to je test, ki ga je potrebno rešiti. Včasih se zdi, da je to kratek in intenziven tečaj, ki ga je potrebno predelati in energija oreha je tista, ki ga spodbudi, na nas pa je, da se ustrezno odzovemo in končno opravimo zrelostni izpit. Če se odločite, da boste pričeli obiskovati oreh, iz kakršnih koli razlogov že, bodite pripravljeni na zelo burna dogajanja v kratkem času, če na to niste pripravljeni, potem raje počakajte, da boste v sebi začutili pravi čas. To ni energija, ki bi vas nežno zdravila, pomirjala, vam zagotavljala, da bo vse dobro, potisnila vas bo v najbolj kritične situacije, kjer se bodo od vas pričakovale hitre in zrele odločitve. Torej oreh da ali ne – tudi ta odločitev je vaša.

Hmmm, sedaj se pa bojim, da sem vas s tem blogom preveč zamorila, tako, da je nujno potrebno splošni vtis popraviti z urokom, pa še z enim svarilom. Urok je ta, da če vam kdo podari vrečko orehov, se vam bodo izpolnile vse želje – torej dovolite si biti obdarovani. Pa še svarilo, ker orehi menda privlačijo strelo, nikar ne nosite orehov se seboj, ko bliska in grmi. Torej, če vam kdo podari vrečko orehov, zunaj pa se bliža nevihta, potem to vrečko raje pustite tam kjer je, saj se vam lahko prekmalu zgodi, da se vam ne bo izpolnila več nobena želja.

Kaj počnem, ko ni nič za počet - 2.del

To je druga aktivnost, ki se je lotevam večinoma pozimi, takrat kadar se zima razpotegne čez vse razumne meje in je noče biti konec. Kvačkanja se naveličam in turobne, sive zimske dni najbolj razsvetlijo živahne barve.

Pa še nekaj je, slikanja na svilo se lotim tudi takrat, ko praznuje rojstni dan katera od prijateljic, ki mi je posebej blizu ali pa želim nekoga z darilom res razveseliti. Če mi to uspe sicer ne vem, ampak za sedaj darila še nihče ni vrnil. Morda pa imam toliko obzirne prijateljice, ki raje molče prenesejo dejstvo, da so dobile v dar navadno packarijo. Poleg tega se takih podvigov lotim dan ali pa dva pred rojstnim dnevom osebe, ki bo dobila to za darilo. In takrat je vse odvisno od mojega razpoloženja, včasih znam biti pikolovsko natančna in potem se lotim slikanja na svilo z vso preciznostjo, ki jo premorem. Žal ta natančnost pri meni popusti najkasneje po dveh urah slikanja in potem mi je grozno žal, da sem si zadala tak zapleten projekt. Kljub temu sem toliko trmasta, da v filigranski natančnosti vztrajam do konca in na koncu sem besna, ker izdelek ni tak kot sem si ga zamislila na začetku. Takrat bi z veseljem snela svilo z lesenega okvirja in jo odnesla naravnost v smeti. Take ponesrečene poizkuse slikanja potem rešuje Saša, ki se mu zdi vsako stvar škoda zavreči. Sicer pa on shranjuje tudi kose stiropora, ki skupaj z aparati bele tehnike priromajo v najino stanovanje iz trgovine v velikih kartonskih škatlah. Kajti nikoli se ne ve kdaj, zakaj in kje jih bova potrebovala.

Veliko lažje je takrat, ko sem bolj naklonjena prelivanju barv. Takrat odpade uporaba konture in jaz se pri tem počutim kot otrok, ki mu starši dovolijo pobarvati vse stene v stanovanju. Moje izživljanje pri tem ne pozna meja. Vse lončke z barvo naložim na mizo in potem pacam in pacam, težko se je zaustaviti pri takem zanosu. Rezultat je, ne samo pisana svila na okvirju, tudi moja majica je po takem podvigu bolj živahnih barv, pa trenirka in rjuha na postelji, tudi namizni prti niso varni pred mano.

Kaj nastane po takih trenutkih vznesenega packanja si lahko pogledate na spodnjih fotkah.

Še urok? Ja saj vem, da ga pričakujete. Če želite, da vas ljudje ne bi obrekovali, potem se oblecite v oblačila bele barve. In če bi radi bili čim daje časa mladostnega videza, pri tem pomagajo oblačila zelene barve.

Jablana

Da stopimo v stik z energijo drevesa, ni potrebno hoditi v gozd, dovolj je, da se sprehodimo po domačem sadovnjaku; vas kar vidim, kako ste se sami pri sebi zamislili. Ja drevesa, ki jih imamo pred nosom, morda v domačem sadovnjaku, so najmanj opažena in kdo bi si mislil, da tudi ona premorejo zdravilno energijo. Večina dreves, ki rastejo v naših sadovnjakih ima zelo nežno energijo, ki je primerna prav za vsakega, tako breskev, marelica, sliva in jablana o kateri imam namen pisati. Jablana je bila cenjena že pri Keltih, tako zaradi svoje nežne energije, kot tudi zaradi zdravilnosti plodov. Edina izjema je oreh, energija oreha je zelo močna in v njegovi bližini se ni priporočljivo zadrževati dalj časa. Si bom v prihodnje vzela čas in kaj več napisala tudi o orehu, saj tak bavbav tudi ni.

O zdravilnosti plodov jablane bom tudi pisala kdaj drugič, danes pa kaj več o energiji jablane. Vedno znova me prevzame pogled na s sadovi bogato obloženo jablano in zdi se, da drevo samo pripoveduje zgodbo. Zgodbo o tem, kako pomembno je v življenju ne samo sprejemati, ampak tudi dajati in jablana nam vsako jesen nesebično daje svoje plodove. S tem nas uči, da so darovi, ki so nam bili dani, pa jih ne znamo dati drugim izgubljeni, znanje, ki ga obdržimo le zase, je nič vredno. Pa še to, če nič ne dajete, tudi dobili ne boste. Če se najdete med tistimi, ki imajo težave z dajanjem, s pretiranim skopuštvom, pojdite kdaj posedet pod krošnjo jablane, morda pa se bo v vas le kaj premaknilo. Energija jablane vpliva na srce, želodec in prebavni trakt, to so organi, ki so povezani z energijo dajanja in prejemanja.

Pa še to, če se boste odpravili k jablani, poiščite zdravo drevo, če boste to naredili jeseni, naj bo to drevo bogato obloženo z jabolki. Drevo, ki ne rodi ali pa rodi le na vsakih nekaj let, raste na energijsko slabem kraju. Ljudje smo namreč ena zelo čudna bitja ali pa smo taki postali v zadnjem času, ko smo izgubili stik z naravo in smo prepričani, da smo mi tisti, ki jo urejamo. Zato se obnašamo približno tako: ko postavimo hišo, naredimo še načrt za vrt in sadovnjak, natančno premerimo in načrtujemo kje bo posajeno kakšno drevo. Potem pa se zgodi, da katero izmed dreves nikoli ne rodi, saj zaradi neustrezne energije na kraju, kjer raste ne zbere dovolj moči, da bi se razvili plodovi in tudi dozoreli ali pa rodi le na vsakih nekaj let. Zgodi se tudi, da drevo nenadoma umre, pri marelicah in breskvah rečemo, da jo je zadela kap. Ljudje za to krivimo drevo, zagotovo je nekaj narobe z njim. Tako drevo izkopljemo, potem pa na isto mesto posadimo drugo, ki prav tako ne bo rodilo. Če drevo ne nekem kraju ne rodi, tam tudi drugo drevo ne bo rodilo in tretje prav tako ne. Samo ljudje smo tako trmasti, da ne bomo dovolili, da nam nek energijsko neustrezen prostor na vrtu že ne bo pokvaril našega načrta zasaditve. In potem vztrajamo pri svojem, narava pa pri svojem. Mi sadimo, drevesa pa ne rodijo ali pa vztrajno umirajo. Ampak načrt zasaditve je načrt zasaditve in se ga bomo držali in drevesa tudi. No sedaj mi je kar lažje, ko sem to zapisala, to mi je namreč že dolgo ležalo na duši in po navadi me kar bes popade, ko mi kdo razlaga, kako bo požagal in izkopal drevo, ki že leta ne rodi in potem bo na isto mesto posadil drugo. Po možnosti marelico, ki je na neustrezno energijo najbolj občutljiva.

Ja saj vem sedaj bo pa vas bes popadel in me boste vprašali, kako najti energijsko ustrezen kraj na vrtu. Preprosto! Prepričana sem, da vaša vrtna miza ali klop, če jo imate, stoji na energijsko zelo dobrem kraju. Zelo redko se mi je zgodilo, da sem prišla na obisk kam, kjer je vrtna miza stala na energijsko slabem kraju. Ljudje preprosto znamo izbrati pravi kraj na vrtu, kjer bomo posedeli in se napolnili z energijo. Na enak način kot ste znali izbrati pravi prostor za vrtno mizo, izberite prostor za drevo. Poiščite prostor, kamor boste z veseljem sedli. Če ne veste kateri prostor je to, vam predlagam, da hodite po vrtu tako dolgo, da boste res utrujeni, ko boste že čisto obupani od iskanja, takrat sedite in kraj, kamor boste sedli bo pravi. Vaše telo nagonsko ve, kje je prostor umirjene energije, kjer se bo odpočilo in si nabralo novih moči. Enostavno, samo malo kondicije potrebujete za hojo po vrtu.

Tako to je vse. Še urok? Pa naj bo! Tudi jablano povezujemo s čaranjem, zaščito pred zli uroki in seveda ljubeznijo. Če želite, da vam ljubljena oseba vrača ljubezen, potem morate v dlaneh pogreti jabolko, ponudite ga in če ga oseba poje, vam bo ljubezen tudi vračala. Če ne, pa poiščite koga drugega in utrgajte novo jabolko.

Pa lep zoprniški pozdrav!

Vrba

Bolj ko si prizadevam, da bi pisala o zdravilnih zeliščih, bolj mrzlo je zunaj. Po moje so še trobentice obupale nad pomladjo in pomrznile. Želje po drugačni solati, nabrani na bližnjih travnikih, bodo morale počakati. Morda pa je sedaj čas, da napišem kaj več o energiji dreves. Nekaj sem že pisala, pa bolj tako na splošno, za danes pa sem si izbrala vrbo. Vrba ni ravno drevo h kateremu bi ljudje pogosto zahajali, tudi jaz sem se nanjo spomnila, ker sem to noč imela zelo burne sanje in vrbo od nekdaj povezujemo s sanjami. Pa ne samo s sanjami, energija vrbe  nam pomaga odkriti pot v podzavest in skozi sanje lahko razčistimo tudi kakšen problem, ki smo ga potisnili v podzavest in nočemo niti slišati zanj, saj bi nam ukvarjanje z njim povzročilo preveč bolečine. Naša podzavest skriva čuda stvari in tudi nam je lažje, če uspemo kakšno stvar ozavestiti, se z njo srečati iz oči v oči in jo končno tudi prerasti. Sanje nam omogočajo veliko tega, skozi sanje je lažje ozavestiti določene zadeve, če ne pomagajo ene sanje, bomo sanje v katerih se srečujemo z nekim problemom sanjali večkrat, dokler končno ne bomo spoznali, da smo v tem času dozoreli in problem ne bo več tako grozen in velik, kot se nam je zdel na začetku. Pa še nekaj je, vrbe zelo rade rastejo ob vodi in tudi voda je element, ki ga že od nekdaj povezujemo s podzavestjo, s skritim delom naše duše. Torej imamo kar dva elementa skupaj, ki nam pomagata odkrivat pot do naših skritih kotičkov. Če želite, da bi našli ali okrepili stik s podzavestjo, da bi v sanjah rešili neprijetne zadeve ali pa si samo želite, da bi se sanj spomnili tudi potem ko se zbudite, poiščite kakšno vrbo, sedite pod njo, ali pa se s hrbtom naslonite nanjo, potem pa pustite mislim naj gredo po svoje. Ne trudite se, da bi pri tem mislili na kaj posebnega ali ne bi mislili na nič, niti si ne  prizadevajte, da bi ob tem kaj čutili. Samo prepustite se. Včasih me kdo vpraša, kaj mora čutiti ob obisku drevesa, kaj mora početi, se bo pri tem dogajalo kaj posebnega. Nobenega pravila ni, kaj je potrebno početi, niti ni nujno, da boste kaj čutili. Sploh za prvih nekaj obiskov je priporočljivo, da se samo prepustite. Tudi če ne boste nič čutili, ne bodite razočarani. Ob vaših kasnejših obiskih bodite pozorni na svoje misli, ki se vam podijo po glavi, ko ste ob drevesu, v njih boste našli tudi kakšen odgovor, ki ga sicer že veste, samo nočete slišati notranjega glasu, drevesa včasih ta notranji glas okrepijo ali pa povečajo našo tankoslišnost.

Če imate občutek, da vam energija nekega drevesa ne ustreza, potem pojdite stran. Energija nekega drevesa nam ustreza bolj, kot energija drugega, pomembno je, da najdemo tisto, ki je prava za nas. To najlažje ugotovimo tako, da gremo v gozd (ali sadovnjak) in izberemo drevo, ki nam je všeč, ki nas pritegne, ne glede na to, kaj je tisto, kar nas je pritegnilo. Potem gremo do drevesa, pozdravimo ga, tako kot pozdravimo prijatelja, ki ga srečamo, se naslonimo nanj, kot se naslonimo na prijatelja, ko potrebujemo oporo. Ob drevesu smo tako dolgo kot nam ustreza in ko odhajamo od drevesa, se mu zahvalimo za vse kar smo prejeli.

Tako, to je za tokrat vse. Še urok. Danes bo bolj čarovniško obarvan, kajti vrbo povezujemo z čarovništvom, s čaranjem in z Luno, se pravi z ženskim principom in ker so čarovnice v večini ženske si lahko kar mislite kaj vse se je napletlo okoli vrbe. Veja vrbe naj bi se uporabljala pri čaranju in les vrbe je tisti, ki naj bi nas varoval zla in urokov, da bi bili varni je potrebno potrkati po njenem lesu – sedaj veste zakaj se trka na les in veste tudi, da ni vseeno po katerem lesu. Bolj všeč mi je vraža, ki pravi,  če želite izvedeti ali se boste v prihodnjem letu poročili morate na novega leta dan vreči čevelj med veje vrbe. Če čevelj ostane na drevesu potem se boste v prihodnih dvanajstih mesecih zagotovo poročili in ker vas bo ta novica razveselila, vam tudi ne bo težko plezati na drevo, da rešite čevelj.