Še zadnjič letos

Vedno manj časa preživim za računalnikom in vedno več ga namenim hobijem. Pa saj je tako prav, ustvarjanje je zame tisto pravo resnično življenje in v tem neskončno uživam. Tako čisto za konec leta dajem na ogled eno praznično ogrlico v kompletu z zapestnico…no pa eno malo manj praznično. Vmes jih je kar nekaj odšlo od doma brez, da bi jih uspela fotografirati in objaviti. Tako je, če si preveč len za fotografiranje in še bolj kar se tiče uporabe računalnika. Tukaj se še vedno potrjuje rek o kovačevi kobili in čevljarjevi ženi. Je pa res, da mi ogrlice speljejo še tisti trenutek, ko so gotove. Tokrat sem se potrudila vsaj toliko, da objavljam fotke obeh izdelkov, ampak fotografiral je pa Saša. Naj samo povem, da je komplet ogrlica in zapestnica že našel svojo lastnico, tista manj praznična ogrlica pa je tudi že oddana.

Takole za pokušino pa še fotke obeh. Uživajte in naj se tudi vaše novo leto blešči in blešči.

 

Navadna smrdljivka

Pred časom sem obljubila, da bom napisala nekaj o navadni smrdljivki, pa vse do sedaj od mene ni bilo nič. Danes izpolnjujem obljubo. Navadna smrdljivka, si takega imena sicer ne zasluži, vendar se zdi, da je tistemu, ki ji je določil ime smrdela. Navadna smrdljivka ima vonj po kuhanem krompirju, navadna pa se imenuje zato, ker je v naravi pogosta in tam kjer raste, jo najdemo v velikih količinah. Raste v bukovih gozdovih in to samo do roba gozda, na travnike ne želi niti pokukati. Podobna je regratu tako po obliki listov, po cvetovih in po uporabi. Morda je nekoliko manj grenka. Pa še nekaj je, sezona regrata se zaključi zelo hitro. Saj veste tam nekje konec marca se pričnemo gostiti z regratovo solato in gostija se zaključi že pred prvim majem. Pri navadni smrdljivki pa ta sezona traja dokler je zunaj še kaj zelenja. Se pravi od konca marca, ko prične v gozdu poganjati zelenje pa vse tja do oktobra. Medtem, ko listi regrata postanejo trdi, so listi smrdljivke skozi vse leto mehki in okusni. Navadno smrdljivko lahko pripravimo kot solato, za pripravo uporabite svoj najljubši recept za regratovo solato, lahko jo pripravimo v juhi. Sicer pa se poda k raznim prigrizkom in namazom. Tunin namaz lahko okrasite z listi navadne smrdljivke ali jih dodate namazu iz mletih orehov in kisle smetane. Če k temu dodate še tanke rezine črnega kruha, bodo namazi v kratkem času čudežno izginili. Če želite goste še posebej presenetiti, lahko pripravite majhne čolničke iz listov navadne smrdljivke, na katere naložite poljuben namaz. Ali pa pripravite kanapeje z različnimi namazi in jih okrasite s cvetovi smrdljivke. Pri smrdljivki je užitno vse, listi, cvetovi in stebla cvetov. Nič ni potrebno zavreči.

Če vas je po vsem tem zamikalo, da vašo hrano popestrite s povsem divjo zelenjavo, potem pojdite smrdljivko poiskati v gozd. Najbolje v bukov gozd. Listi smrdljivke so ostro nazobčani tako kot listi regrata, le bolj svetlo zeleni so. Cvetovi so rumeni, na vsakem steblu je en cvet, le da je ta manj bogat kot cvet regrata. Če niste povsem prepričani ali je rastlina prava, utrgate list in ga pomanite med prsti, v nosu boste začutili nezgrešljiv vonj kuhanega krompirja, ki spremlja to rastlino. Za lažje prepoznavanje je tukaj še link na sliko. Naberite mlade liste smrdljivke in si jih privoščite, še je čas, vse do takrat, ko boste raje kot smrdljivko nabirali kostanj.

Danes nič uroka, zaključila bom le z dober tek.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Rman

Naj napišem, da že nekaj časa nisem nič pisala ali pa to tako sami veste in se bo sedaj vsul plaz očitkov, ker sem popolnoma neresna in neodgovorna. Če bo res tako, potem priznam krivdo že vnaprej. Res ni zadnje čase nič od mene. Popolnoma nič. Zadnji štirinajst dni niti na Pohorje ne hodim, ker so me prestrašili, da se lahko nalezem mišje mrzlice. Kljub temu, da sem pred tremi tedni bila vsak drugi dan na Pohorju, se me mišja mrzlica še ni lotila, kvečjemu je kakšna miš mrzlično iskala zatočišče, potem, ko me je videla. Je pa res, da je letos na Pohorju nenavadno veliko miši in da imajo sove zato nenavadno veliko potomcev.

Pa pustimo miši in sove in mišjo mrzlico. Je pa res, da sem letos rman raje kot na Pohorju nabrala na travniku pri mami. Tisti travnik pri mami je dovolj oddaljen od civilizacije in izpušnih plinov, da nimam nobenih pomislekov tam nabirati zelišča, pa tudi miši tam ni toliko kot na Pohorju, za kar poskrbi mamin maček. Rmana je tam dovolj za mamo in zame, pa še ga ostane.

Cvetove, ki sem jih nabrala, sem posušila in dodala čajni mešanici. Sicer pa se lahko uporablja v čaju tudi samostojno. Če boste za rmanom pobrskali po knjigah ali po spletnih straneh, boste našli nasvete o tem kako si s čajem rmana uravnate krvni tlak, uredite prebavo, shujšate, zdravite rane, ki se nočejo celiti in še marsikaj. Obenem boste izvedeli tudi, da čaj iz rmana odsvetujejo nosečnicam in priporočajo pri menstrualnih težavah.

Skratka vsak lahko najde nekaj zase. Mene ob zdravilnih lastnostih vselej zanima možna uporaba rastline v kulinariki. Listi rmana se za uporabo v kulinariki lahko nabirajo skozi vse leto. Listi rmana so ozki in drobno narezljani, tisti, ki jih ne poznate, si jih oglejte sedaj, ko rastlina cvete in vam jih bo pomladi lažje prepoznati. (link na sliko) Listi rmana vsebujejo kar nekaj vitaminov in grenčin zaradi katerih je čaj grenek. Prav zato, jih hrani ne dodajamo preveč. Kljub temu, lahko iz listov rmana pripravimo osvežujoč skutin namaz. Priprava je preprosta, zmešamo skuto in smetano, solimo in dodamo drobno sesekljane liste rmana. Zmešamo in postrežemo s črnim kruhom. Poleti je neprekosljiva krompirjeva juha z drobno sesekljanimi listi rmana. Tukaj prepuščam pripravo vaši domišljiji. Pripravite krompirjevo juho po vašem najljubšem receptu, nato pa deset minut pred koncem kuhanja juhi dodate skodelico ali dve sesekljanih rmanovih listov. Liste rmana lahko dodate tudi solati, v količinah, ki vam ustrezajo. Zelo dobro se ujamejo v solati z navadno smrdljivko, o kateri bom kaj več napisala drugič. Pravzaprav kmalu, obljubim, da se bom poboljšala in prispevke spet redno objavljala, da boste tudi vi na tekočem z dogajanjem v naravi.

Za konec pa še vraža. Ste mislili, da sem pozabila. Pa nisem. Ljudsko verovanje pravi, da rman drži zaljubljen par sedem let skupaj. Zato so svatje na poroki mladoporočencema poklanjali vrečke z rmanom.

Pošiljam vam le še lep zoprniški pozdrav!

Zimska kolekcija nakita

Skrajni čas je, da objavim fotke nakita, ki je nastal preko zime. Če sedaj tega ne naredim, potem bom zbirko nakita morala poimenovati pomladna, kajti pomlad prehiteva. Morda pa je današnji dan s pomladjo postregel za pokušino. Samo je treba priznati, zunaj diši po pomladi. Vedno težje bo sedet v pisarni. Še malo pa bomo nabirali prva zelišča za čaj. Prvi bo lapuh, ta je tako neučakan, kot da želi vsem pokazati svojo rumeno oblekco in kot da želi biti v pomoč soncu pri pridobivanju moči. Bom kmalu o lapuhu napisala kaj več, kajti zasluži si stran samo zase. Sedaj pa samo nekaj fotk, da vidite kaj sem naredila preko zime.

Imejte se lepo, imejte se radi in lep zoprniški pozdrav vsem!

Nekaj iz življenja kosov

 

Te samopostrežne restavracije so prav fajn zadeva. Prideš, vzameš in greš. Pa za kose je do konca zime čisto brezplačno.

Te rozine so moje..si razumel...samo moje...

  Končno je odšel. Sedaj je najbolje, da ostanem na straži. Ali pa kar takoj pojem vse rozine.

Najm! Dobre so!

Ena rozina ali dve rozini? Naj ostane ena!

Saj sem rekel, da si lahko deliva. Ena zate, ena zame, ena zame...

  Ljubo doma...o ja!

Letošnja prva delavnica

Saj ne morem verjet, po letih premora sem se dovolj opogumila in pripravila prvo letošnjo delavnico o energiji dreves. Vse je prišlo kar tako, samo od sebe, tako kot mora priti. Tisto soboto, preden je pričelo tudi pri nas resno snežiti, se nas je zbralo pet žensk. Se opravičujem, bile smo štiri ženske in ena mlada gospodična. In smo šle objemu dreves naproti. Vsaka od nas je drevesa doživela po svoje, ampak kar je glavno, preživele smo en krasen dan. Klepetale smo in klepetale, vsaka je imela kaj povedati. Kar nismo mogle narazen. Izkušnje in doživetja so kar vrela iz nas. Vsaka od nas s svojo zgodbo in svojimi željami za naprej. Ko smo se po treh urah razšle, se je zdelo, da si imamo še vedno toliko za povedati. Pa smo rekle, da se spet dobimo, če ne prej, pa na pomlad, ko bodo prva zelišča godna za nabiranje.

Ampak nekaj je treba priznati, klepetanje petih žensk, je v naše kraje končno prineslo pravo zimo. Dan po delavnici, v nedeljo, je pričel naletavati sneg. Pa naj še kdo reče. Punce nismo kar tako od muh.

Do naslednje delavnice vsem pošiljam lep zoprniški pozdrav!

Dopust v Egiptu 2. del, ki ga v bistvu ni

Hotela sem napisati še nadaljevanje opisa dopusta v Egiptu. Takrat, ko sem se vrnila, sem imela prav trden namen, da to storim. Sedaj, ko je od dopusta preteklo že kar nekaj časa, pa sem si preprosto premislila. Verjetno sem bila takrat še preveč pod nekimi vtisi, pa sedaj vidim, da zadeva niti ne bi imela nekega smisla ali pa po preteku časa na vse skupaj gledam bolj prizanesljivo. Morda samo nasvet, če greste v hotel, se splača prej pozanimati ali je večina gostov Rusov. Če so, potem se hotelu izognite ali pa se opremite z veliko mero potrpežljivosti, prizanesljivosti, humorja… Lahko pa opravite študijo o človeških značajih. Egipt je dežela, ki jo je potrebno doživeti in ruske turiste prav tako.

Sedaj bom pa nehala zoprničit in vsem zaželela en lep snežni dan!

Zofi

Dopust v Egiptu

Tako, konec leta, konec dopusta. Letos sva si s Sašo v veselem decembru privoščila Egipt. Lenarjenje ob morju in sprehodi po Hurgadi. Egipt je, pa naj zveni še tako zlajnano, dežela nasprotij. Nasprotij, ki jih ne gre spregledati. Ko stopite iz hotela na ulico, ne morete, da ne bi opazili razliko med neverjetno čistočo in urejenostjo, ki vlada v hotelu in neurejenostjo zunaj hotela. Ampak to spada zraven, če dopusta ne želite preživeti strogo v hotelu in želite na vsak način svoj nos pomoliti izven ograje.

Morda sta bila najbolj divja prva dva sprehoda v mesto, kjer se je potrebno navaditi na skoraj pol metra visoke pločnike in obvezno telovadbo, ko pločnik prekine cesta. Ko na pločniku prvič vidite kožo odrtega psa, vas vse ostale smeti, ki ležijo naokoli, niti ne motijo preveč. Sicer pa mene to sploh ne sme motiti, jaz namreč ne živim tam in če ne moti domačinov, potem je to čisto OK.

Sicer pa je mesto zanimivo. Glavna ulica, ki pelje skozi mesto, je široka in moderna štiripasovnica. To je tudi glavno nakupovalno središče mesta. Ko se peš odpravite v mesto ali se samo sprehajate po ulici, morate vedeti, da je to domačinom zelo čudno. Vsaj voznikom taksijev. In taksijev je tam ogromno. Ceste se zaradi taksijev zdijo kot dolga modro oranžna kača, ki ji ni konca in njihovi vozniki s hupanjem opozarjajo pešce na svojo pristnost in pripravljenost, da vas peljejo kamor želite. Če ne želite prevoza, potem je najbolje, da se delate, kot da jih ne opazite. V primeru, da naletite na kakšnega bolj podjetnega taksista, ki je pripravljen nekaj časa voziti vzporedno z vami in vas s hupanjem vabi na vožnjo, je dovolj, da odločno odkimate z glavo ali zamahnete z roko. Vozniki niso nasilni in mirno odpeljejo naprej iskati novega potencialnega potnika. Bolj nasilni so lastniki trgovin, ki so nanizane ob glavni štiripasovnici. To so majhne trgovine, kjer lahko kupite vse. Zame je bilo najbolj presenetljivo to, da so med trgovinami in gostinskimi lokali tudi mesnice. To niso klasične mesnice, kakršne poznamo pri nas, ampak spada zraven tudi klavnica. Tam žival zakoljejo na cesti pred mesnico, jo obesijo na kavlje, odrejo in meso kar sproti prodajajo strankam. Zanimivo! Paziti je potrebno le, da ne zagazite v čreva, ki jih še niso umaknili s pločnika. Sicer pa prvo, kar sem se naučila je, da je potrebno gledati pod noge. Sedaj pa še nekaj o trgovinah in trgovcih. Trgovci v Hurgadi so zelo podjetni, na vsak način vam želijo prodati čim več za čim višjo ceno. Barantanje je obvezno in tudi opozorilo, če nimate namena kaj kupiti, potem niti ne glejte proti izložbam, saj je to za trgovca znak, da ste morda zainteresirani za nakup, da sicer še oklevate in njegova naloga je, da vas na vsak način prepriča v nakup. Če se spustite z njim v pogovor in odidete v trgovino, kjer ob prijaznem klepetu z njim spijete čaj in celo pokadite pipo, potem boste tudi nekaj kupili. Če ne zlepa, pa zgrda. Kaj hitro se lahko zgodi, da vas trgovec zaklene v trgovino in vas ne izpusti brez nakupa. Njihova miselnost je taka, da ste vi trošili njihov čas, njihovo energijo, zato ste dolžni nekaj kupiti. Druga težava je, da so pločniki ob glavni ulici zelo široki in trgovci so ponudbo svojih trgovin preselili na pločnike, pravzaprav na rob pločnika. Ko se sprehajate po pločniku, hodite med trgovino in stojnicami, ki jih je trgovina preselila na pločnik, torej ste z obeh strani obkroženi s ponudbo in trgovcem na nek način greste skozi trgovino. To je zanje dovolj, da vas želijo prepričati v nakup. Po nekaj obiskih v mestu, sva ugotovila, da domačini ne hodijo po pločniku, temveč po cesti. Tako sva tudi midva začela prakticirati hojo po štiripasovnici. In zadeva deluje, biti morate le dovolj previdni, da vas kak avto ne odnese s seboj in ste rešeni nadlegovanja s strani trgovcev. Paziti se morate tudi čistilcev čevljev, tudi ti so zelo podjetni. Naokoli hodijo z leseno skrinjo obešeno preko ramena in z eno roko skrito za hrbtom. Do vas pridejo z velikim zanimanjem za vaše čevlje. Po navadi sprašujejo kakšne znamke čevlje imate, koliko so stali, iz kašnega materiala so in ko vi z njim brezskrbno klepetate, se on skloni k vašim čevljem in vam z roko, ki jo je imel skrito za hrbtom na čevlje namaže neko čudno pasto. Potem vam hoče čevlje poškropiti še z neko tekočino in nato zloščiti. V takem primeru morate nastopiti zelo ostro in potem, ko že poznate trik je najbolje, da zadevo zaključite še preden pride do pogovora o čevljih. Priznam, da so Egipčani zelo podjetni trgovci in jim mi ne sežemo niti do gležnjev. Sicer pa so trgovci poglavje zase in ne gre vseh metati v isti koš. Dejstvo je, da so Egipčani do tujcev zelo strpni in prijazni. Pripravljeni so se pogovarjati in Slovenijo poznajo iz svetovnega nogometnega prvenstva. Ko sva s Sašo priznala, da nisva gledala skoraj nobene nogometne tekme, so bili nad nama globoko razočarani.

Jaz pa kot zoprnica nisem mogla iz svoje kože, tako sem ugotovila, da imajo baziliko nasajeno ali pa posejano kar ob cesti in v decembru ta rastlina ni kazala nobenih znakov umiranja. Bila je bujna in cvetoča in veliko bolj aromatičnega vonja kot nam poznana bazilika, ki jo poleti gojimo po vrtovih. Zanimiva je bila tudi njihova hrana. Morda najbolj opazna je bila tista, ki jo pripravljajo na ulici, v velikem loncu, ki je še najbolj podoben našim mešalcem betona. Saj se še spomnite časov, ko smo Slovenci vsak vikend gradili in so mešalci brneli na dvoriščih. Prav takim mešalcem so podobni njihovi lonci, ki prav tako poševno stojijo na ognjišču, v njih pa kuhajo neko fižolovo jed, ki še najbolj spominja na pasulju, vendar brez mesa, pa tudi brez začimb, ki jih po okusu dodate sami. Zraven sodijo štiri začimbe, za katere ne vem imena in tudi ne vem v kakšnem razmerju se dodajajo hrani, da ima ta pravšnji okus. Sicer pa vsak po svoje.

Poskusila sem tudi sadje guava, ki je sladko kislega okusa in ima priokus neke začimbe, morda bi to lahko bil priokus timijana. Zanimivo in menda tudi zdravo, z veliko C vitamina in betakarotena.

Tako, to je prvo kratko poročilo iz Egipta. Prvo zato, ker še nisem končala, še vam imam kaj za povedati. Za sedaj pa le še

En lep zoprniški pozdrav vsem!

Še nekaj iz jesenske kolekcije

Zunaj je res že zima (če se tako sme reči – glede na temperature), jaz pa vam predstavljam še nekaj iz jesenske kolekcije mojega ustvarjanja. Ti dve ogrlici sta nastali še v jeseni, ampak jaz sem spet v zamudi. Vmes se je zgodilo kar nekaj stvari, o katerih bom še pisala, nastala je že zimska kolekcija nakita, ki bom jo tudi predstavila.

Danes pa samo za pokušino dve ogrlici iz perlic. Ena je bila za darilo, druga pa je že napol oddana. Interesentka se namreč odloča med to in eno iz zimske kolekcije, ki je bolj temno vijolične barve in ji družbo dela še zapestnica.

Uživajte!

Tokrat brez urokov, samo voščilo – vsem voščim v novem letu veliko, veliko lepega in obilo ustvarjalne energije!

Zoprnica Zofi