sobota, 26. februar 2011

Vrba

Bolj ko si prizadevam, da bi pisala o zdravilnih zeliščih, bolj mrzlo je zunaj. Po moje so še trobentice obupale nad pomladjo in pomrznile. Želje po drugačni solati, nabrani na bližnjih travnikih, bodo morale počakati. Morda pa je sedaj čas, da napišem kaj več o energiji dreves. Nekaj sem že pisala, pa bolj tako na splošno, za danes pa sem si izbrala vrbo. Vrba ni ravno drevo h kateremu bi ljudje pogosto zahajali, tudi jaz sem se nanjo spomnila, ker sem to noč imela zelo burne sanje in vrbo od nekdaj povezujemo s sanjami. Pa ne samo s sanjami, energija vrbe  nam pomaga odkriti pot v podzavest in skozi sanje lahko razčistimo tudi kakšen problem, ki smo ga potisnili v podzavest in nočemo niti slišati zanj, saj bi nam ukvarjanje z njim povzročilo preveč bolečine. Naša podzavest skriva čuda stvari in tudi nam je lažje, če uspemo kakšno stvar ozavestiti, se z njo srečati iz oči v oči in jo končno tudi prerasti. Sanje nam omogočajo veliko tega, skozi sanje je lažje ozavestiti določene zadeve, če ne pomagajo ene sanje, bomo sanje v katerih se srečujemo z nekim problemom sanjali večkrat, dokler končno ne bomo spoznali, da smo v tem času dozoreli in problem ne bo več tako grozen in velik, kot se nam je zdel na začetku. Pa še nekaj je, vrbe zelo rade rastejo ob vodi in tudi voda je element, ki ga že od nekdaj povezujemo s podzavestjo, s skritim delom naše duše. Torej imamo kar dva elementa skupaj, ki nam pomagata odkrivat pot do naših skritih kotičkov. Če želite, da bi našli ali okrepili stik s podzavestjo, da bi v sanjah rešili neprijetne zadeve ali pa si samo želite, da bi se sanj spomnili tudi potem ko se zbudite, poiščite kakšno vrbo, sedite pod njo, ali pa se s hrbtom naslonite nanjo, potem pa pustite mislim naj gredo po svoje. Ne trudite se, da bi pri tem mislili na kaj posebnega ali ne bi mislili na nič, niti si ne  prizadevajte, da bi ob tem kaj čutili. Samo prepustite se. Včasih me kdo vpraša, kaj mora čutiti ob obisku drevesa, kaj mora početi, se bo pri tem dogajalo kaj posebnega. Nobenega pravila ni, kaj je potrebno početi, niti ni nujno, da boste kaj čutili. Sploh za prvih nekaj obiskov je priporočljivo, da se samo prepustite. Tudi če ne boste nič čutili, ne bodite razočarani. Ob vaših kasnejših obiskih bodite pozorni na svoje misli, ki se vam podijo po glavi, ko ste ob drevesu, v njih boste našli tudi kakšen odgovor, ki ga sicer že veste, samo nočete slišati notranjega glasu, drevesa včasih ta notranji glas okrepijo ali pa povečajo našo tankoslišnost.
Če imate občutek, da vam energija nekega drevesa ne ustreza, potem pojdite stran. Energija nekega drevesa nam ustreza bolj, kot energija drugega, pomembno je, da najdemo tisto, ki je prava za nas. To najlažje ugotovimo tako, da gremo v gozd (ali sadovnjak) in izberemo drevo, ki nam je všeč, ki nas pritegne, ne glede na to, kaj je tisto, kar nas je pritegnilo. Potem gremo do drevesa, pozdravimo ga, tako kot pozdravimo prijatelja, ki ga srečamo, se naslonimo nanj, kot se naslonimo na prijatelja, ko potrebujemo oporo. Ob drevesu smo tako dolgo kot nam ustreza in ko odhajamo od drevesa, se mu zahvalimo za vse kar smo prejeli.
Tako, to je za tokrat vse. Še urok. Danes bo bolj čarovniško obarvan, kajti vrbo povezujemo z čarovništvom, s čaranjem in z Luno, se pravi z ženskim principom in ker so čarovnice v večini ženske si lahko kar mislite kaj vse se je napletlo okoli vrbe. Veja vrbe naj bi se uporabljala pri čaranju in les vrbe je tisti, ki naj bi nas varoval zla in urokov, da bi bili varni je potrebno potrkati po njenem lesu – sedaj veste zakaj se trka na les in veste tudi, da ni vseeno po katerem lesu. Bolj všeč mi je vraža, ki pravi,  če želite izvedeti ali se boste v prihodnjem letu poročili morate na novega leta dan vreči čevelj med veje vrbe. Če čevelj ostane na drevesu potem se boste v prihodnih dvanajstih mesecih zagotovo poročili in ker vas bo ta novica razveselila, vam tudi ne bo težko plezati na drevo, da rešite čevelj.

torek, 22. februar 2011

Kaj počnem, ko ni nič za počet 1. del

Ja zgodi se tudi to, da pride čas, ko zoprnice nimamo kaj počet. Biti zoprnica ni zaposlitev za polni delovni čas, to je tako 'za zraven'.  Početi nekaj 'tako za zraven', pomeni, da ti včasih tudi zmanjka dela. To se zgodi v pozni jeseni ali pa na začetku zime. Zelišča so pospravljena v škatlah, čajne mešanice so pripravljene, mazila so v hladilniku, kamni so pokriti s snegom, ostanejo samo še drevesa, ki pa pridejo pozimi v poštev samo za kakšno uro, če ne želim 'fasati' ozeblin. Takrat se zgodi, da kar nenadoma ostanem brez dela. Potikam se naokoli in ne vem kam bi se dala. Opazujem ptice, ki imajo na mojem balkonu samopostrežno restavracijo, ampak najkasneje ob petih popoldan je zunaj tema, restavracija se zapre in gosti gredo spat. Jaz pa sem vedno bolj nemirna, kot da se ne morem spomniti kaj sem počela vso lansko zimo, kot da je vse tako daleč in je spomin zavit v belo snežno kopreno.
Takrat me Saša, naveličan mojega zoprničenja vpraša: »Ti, kaj je s tabo? A imaš sršene v riti?«
Po kakšnem tednu zoprničenja se navadno spomnim, kaj sem počela lansko zimo in takrat se začne mrzlično pospravljanje stanovanja, da najdem rekvizit potreben za mojo dejavnost. To se mi dogaja vedno znova in še vedno mi ni jasno, kako se uspe kvačka vsako leto tako dobro skrit pred menoj. Kvačke so očitno zelo zvite in zelo dobre v igranju skrivalnic, jaz potrebujem skoraj cel dan, da odkrijem njeno skrivališče, pa še pri tem mi na koncu, ko sem že povsem obupana pomaga Saša. Potem, ko ves dan opazuje mojo ihto, me proti večeru pobara: »Kaj pa iščeš?«
Jaz mu, tako na robu obupa priznam, da iščem kvačko in Saša kot iz topa izstreli, da jo je nazadnje videl v košari na komodi. To je še ena skrivnost, ki je ne bom nikoli razumela. Kako lahko Saša že dva meseca zaman išče prometno dovoljenje in šop ključev, pri tem pa čisto natančno ve, kje se nahaja moja kvačka?
Kvačka je res v košari na komodi, ampak jaz ne potrebujem te kvačke, ampak tisto z belim držalom. Tisto je Saša nazadnje videl na policah s knjigami, če se dobro spomni je bila na drugi polici, mogoče na tretji, v to ni čisto prepričan. Po takšnem iskanju vsako leto znova prisežem, da bom naslednje leto že pred iskanjem vprašala Saša, če je kje videl moje kvačke, čeprav že vnaprej vem, da bo tudi takrat vse enako.
Kaj nastane preko zime, si lahko pogledate na spodaj priloženih fotkah. Tako to je vse. Saj vem, sedaj čakate še na kakšen urok. Danes to ne bo urok, danes bom zaključila z vražo, ki pravi, da se na Lucijino (13. december) ne sme ne šivati, ne plesti in ne kvačkati, saj to zelo slabo vpliva na oči. Glede na to, da sem sama že leta 'špeglarca', sem nekoč očitno prešpricala njen god. Bi rekla da mi je pozabljivost v genih in ni omejena samo na kvačke.
Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!



četrtek, 17. februar 2011

Moj najljubši kaktus in njegov najljubši kamen

Prejšnji teden sem se odločila, da bom pisala o zeliščih, sploh ker se je na travnikih že dalo opaziti trobentice, pa sem rekla, tako sedaj bo pravi čas, da vas seznanim s pomladnimi zelišči. Sedaj pa je zunaj sneg in zelišča so spet utonila v spanec. Nič ne bo. Prav, bom pa spet pisala o kamnih.
Že leta imam navado, da z vsakega potovanja prinesem domov nekaj kamnov. Kakšnega lepega dam v košaro na nočno omarico, sicer pa vsaki izmed lončnic, ki jih imam v stanovanju podarim vsaj en kamen. Tako še one skozi kamne podoživijo moje potovanje. Pa tudi sicer imajo rože zelo rade kamne in njihovo energijo. Tako sem pred dvema letoma iz Turčije prinesla nekaj res zanimivih kamnov. Kamne potem razdelim po občutku, pač kakor se mi zdi kateri kamen bi bil všeč kateri roži. Doma imam tudi kaktus, ki je moj najljubši kaktus. To je postal že v trgovini, kjer sem ga kupila. Bil je tam med množico drugih kaktusov in ko sem izbirala med kaktusi, se mi je kar tako z bodicami obesil na rokav. Komaj sem se ga rešila in ga postavila nazaj med druge kaktuse. Nisem še uspela dobro odmakniti roke od njega, ko se mi je ponovno obesil na rokav. Zame je to bilo dovolj jasno znamenje, da hoče kaktus z menoj domov. In sva odšla, najprej do blagajne in potem domov. Kaktus je kakšen mesec po prihodu v stanovanje zacvetel. Mislim, da je s tem hotel pokazati, kako je zadovoljen z novim domom in novo družbo.
Ko sem prišla iz Turčije sem temu kaktusu namenila kamen, ki mi je bil še posebej všeč. Bil je to bel kamen z rjavim vzorcem. Toda zgodilo se je nekaj zanimivega. Priznam, da mi uspe čutiti energijo rastlin, čutim njihove odzive na različne situacije in ko sem mojemu najljubšemu kaktusu podarila kamen, je ta ostal do njega povsem ravnodušen, ga je pa zelo zanimal kamen, ki ga je dobila roža v sosednjem loncu. Takrat tej energiji, ki jo je kaktus širil in izražal do kamna v sosednjem loncu nisem posvečala neke pozornosti. Potem pa je to kar trajalo, kadarkoli sem pogledala moj najljubši kaktus je ta izražal energijo hrepenenja do kamna v drugem loncu. Medtem, ko roža v sosednjem loncu ni kazala nobenega zanimanja ne za svoj kamen in tudi ne za kateri drugi kamen. Tako je minil en dan, pa drugi in ko je tretji dan kaktus še vedno hrepenel po sosednjem kamnu, sem se odločila, da mu ga podarim. Kamna sem med seboj samo zamenjala in kaktus je bil izjemno navdušen nad novim kamnom, mislim da ga je vzel kar za svojega. Takrat sem spoznala, da imajo rastline svoja merila o tem, kateri kamen je najlepši in ni nujno, da je to kamen, ki je všeč nam. Tako je moj najljubši kaktus dobil svoj najljubši kamen.

ponedeljek, 14. februar 2011

Trobentica

Danes je zunaj res vse prekrito s tanko odejo snega, vsaj pri nas na Štajerskem, pa vendar se je po travnikih že dalo videti rumene cvetove trobentic. Priznam, da jih sama še nisem nabirala, zato pa me je v petek tašča obvestila, da travniki pri njih v sončnih Halozah žarijo od rumenih cvetov. In mi je obljubila, da jih bo nabrala in posušila, jaz pa jih samo vzamem domov. Moja tašča je res ena krasna ženska, prav nič podobna taščam iz vicev in zgodbic, ki krožijo o njih. Po moje je tudi v moji tašči malo coprnice, zato pa se tako krasno razumeva.
Torej trobentice me čakajo pri tašči, vsi ostali, ki nimate tako dobre tašče, trobentice bi pa vseeno imeli v čajni mešanici, predlagam, da počakate, da sneg skopni, potem pa pojdite na bližnje travnike.
Trobentica v čaju pomaga pri prehladih, pri bronhitisu in pomaga pri izkašljevanju, kadar imamo od prehlada zapacana pljuča. Tisti, ki se boste odločili in pripravili domač zeliščni liker imenovan tudi jagermaister je trobentica prvo zelišče, ki ga lahko namočite v žganje.
Trobentica ni uporabna samo v čajih in v zeliščnih likerjih, ker nam narava vse ponudi ob pravem času, je trobentica bogata z vitaminom C, ki ga sedaj v naravi ni prav veliko. Zato lahko liste in cvetove trobentice uporabljamo tudi za solate, samostojne ali pa samo kot dodatek ali dekoracijo drugim solatam. Dejstvo je, da se umetno gojene solate iz trgovine ne morejo kosati s solatami iz divjih rastlin nabranih v naravi, saj jim niti do gležnjev ne sežejo. Starejše liste trobentic lahko uporabite kot dodatek zelenjavnim juham in prikuham. Kandirani cvetovi trobentic pa so lahko zanimiva dekoracija na rojstnodnevni torti.
Tako čisto za na konec pa ne morem še mimo urokov, sem pač zoprnica. Trobentica naj bi preganjala demone in nočne more, morda zaradi svoje optimistične rumene barve. Zelo pa mi je všeč tisti urok, ki pravi, da naj bi starši v blazine svojih otrok skrivaj všili cvetove trobentice, s tem naj bi si zagotovili spoštovanje otrok. Torej če imate otroke, ki jezikajo, vas ne ubogajo in ste poskusili že vse kar je bilo mogoče, pa poskusite še s trobenticami, mogoče bo pa pomagalo. Če ne, sta pa breza in leska za take trdovratne primere še vedno najboljši.
Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

nedelja, 13. februar 2011

Pa sem pekla

Tokrat kruh. Pa ne zato ker bi ga zmanjkalo, čeprav je v vreči res bil shranjen samo še en kos, ampak zato ker sem imela obisk in ker sem goste tokrat želela še prav posebaj presenetit. In sem dan pred obiski imela rezerviran za peko.
Za peko ni potrebno kaj veliko, sploh pa niso potrebne nobene čarovniške priprave in uroki. Vsaj to odpade. Si predstavljate, da bi še za peko kruha bilo potrebno počakati na polno luno in podobno. Bi bili vsi kar malo lačni kruha, v tem primeru še tistega zarečenega ne bi bilo dovolj.
Tako sem brez posebnih čarovniških priprav že zjutraj nastavila kvas. To je postopek kjer kvas zmešam z malo vode in žlico moke, dodam pol žličke sladkorja, vse pokrijem s svežo krpo in odidem v službo. Ko se vrnem iz službe, presenetim kvasovke sredi najhuše orgije, ki si jo morete zamisliti, v pripravljen kvas dodam potrebno količino moke, sol in vodo. Nič izmerjeno, vse po občutku. Tokrat sem pripravila tri različne kruhe in sicer pirin kruh z orehi, mešan kruh z oljkami in prav tako kruh iz mešane moke s čemažem. Ta je ostal v hladilniku pripravljen kot pasta ali pa namaz z oljčnim oljem še od lanske pomladi. Pa je sedaj prišel kar prav za pripravo malo drugačnega kruha. Kako je vse izgledalo po končani peki si lahko ogledate na fotki.
Kruhi si iz leve proti desni sledijo: čemažev kruh, prin kruh z orehi in mešan kruh z oljkami. Bilo je dobro, to so potrdili tudi gostje.
Nek urok pa je pri peki kruha le potreben, da je kruh dober. Tudi tukaj ne gre brez čarovnije, čeprav sem na začetku trdila, da ni potrebna. Urok, je sledeč, peke kruha se lotite takrat, ko ste dobre volje in primerno razpoloženi za peko, saj z mesenjem testa vanj preneste svojo energijo in če je ta slaba, potem tudi kruh ni dober. Če niste prave volje, pojdite kruh raje kupit v trgovino, pa boste drugič pekli.

sreda, 9. februar 2011

Pomladna čajna mešanica

Ni kaj, pometla sem zadnje ostanke čaja, izpraznila vse škatle, v katerih je bilo še kaj zelišč in naredila pomladno mešanico čaja. Pravzaprav je v mešanici vse enako, kot v drugih mešanicah za vsakodnevno pitje, v to pomladno mešanico čaja sem dodala samo nekoliko več njivske preslice kot običajno. Moja sodelavka se zafrkava, da je to tista mešanica, po kateri ti potem »vse dol pade«. Čisto tako sicer ni, je pa res, da naj bi njivska preslica bila zelo dobra v boju s celulitom, ki se tako rad obeša na ženska stegna. Kakšnih čudežev sicer ni pričakovati, ker zaradi pitja čaja iz njivske preslice celulit ne bo kar »dol padel«, vendar pa preslica dobro vpliva na čvrstost celičnih sten, ki se zato lažje upirajo nalaganju novega celulita. Se pravi, da je to bolj dolgoročna naložba, kot pa popravljanje že nastale škode. Proti že nastalemu celulitu neke res učinkovite rešitve ni. Lahko edino poskusite s čarobnimi uroki, če bodo pomagali. Menda je najboljši tisti, ki ga izvajate ob polni luni. Vse kar za to potrebujete so mleti kurji krempeljci in star drevesni štor. Najbolje je, da na polno luno, sredi noči odidete v gozd in tam izberete primeren štor, ga posipate s praškom iz mletih kurjih krempljev, potem pa sedete na štor gledate naravnost v luno in tri krat ponovite: »Celulit, celulit, moja strašna rit, pojdi se solit.« To potem ponavljate vsak mesec na vsako polno luno, dokler se celulita ne znebite.
Prosim, nikar me ne sprašujte ali je metoda učinkovita. Je lažje najti njivsko preslico za čaj, kot pa mlete kurje kremplje, zato sama ta metode ne prakticiram.