Jerebika

Še vedno se v službo vozim s kolesom, to niti ni tako slabo, če pomislim, da naredim nekaj za čistejše okolje, nekaj za lastno razgibavanje in pri tem še opazujem svet okoli sebe. Tako mojim ušesom ni ušel glasen prepir kosov, ki so odkrili dve bogato obloženi drevesi jerebike ob koncu Koroškega mostu, na desni strani Drave. Če boste kaj hodili mimo, ju ne morete zgrešiti, tako bogato sta obrodili in v tej mestni sivini prav izstopata z drobnimi rdečimi plodovi. Kot bi hoteli v mesto in v naš vsakdan vnesti nekaj lepote narave. Pa pohitite, da kosi prej ne pozobljejo vseh jagod.

Če se boste odločili, da naberete plodove jerebike (link na fotko), vam svetujem, da vzamete s seboj škarje in košaro. Svetujem vam tudi, da ne pobirate plodove teh dveh jerebik ob Koroškem mostu, saj mimo pelje preveč avtomobilov, pa še mestnim kosom bi se zamerili. Poiščite svoje drevo jerebike, nekje v gozdu, stran od prometa. Hmmm…spet vas preganjam in silim ven, v naravo. Pa kaj naj druga? Zelišča so pobrana, s tem je za letos konec, jerebika je zadnja divja rastlina, ki nam ponuja svoje rdeče jagode. Res je, jagode so čudovite, kar bleščijo se in ptice jih obožujejo. Po vsem tem bi mislili, da okus ne more zaostajati za lepoto. A ni tako. Jagode jerebike so kisle, trpke, grenke in še bi se našlo. Potem, ko jih dobi prva slana se zmehčajo in tudi malce omedijo, pa kljub temu niso primerne, da bi jih jedli kar surove. Tudi naša prebava bi ob uživanju svežih plodov kar poskočila in pošteno zaropotala. Verjamem, da vas nič, kar sem do sedaj zapisala, ni spodbudilo, da bi kosom odžirali njihovo poslastico, saj se zdi, da je za ljudi skoraj neužitna.

Kljub temu je potrebno dodati, da je jerebika bogata z betakarotenom in ga ima celo več kot korenje, poleg tega vsebuje veliko C vitamina, pa flavonidov, grenčin in jabolčno kislino, kar iz okusa ni težko ugotoviti.

Jerebika je zelo primerna za pripravo marmelade, želeja, sokov ali kaše, ki jo lahko dodajamo solatnim prelivom in skuti.

Kašo iz jerebike, ki je osnova za marmelado, pripravimo tako, da jagode jerebike vsujemo v lonec, prelijemo s toliko vode, da so jagode prekrite, zavremo, nato pa ogenj ugasnemo in pustimo stati še nekaj minut. Vodo odcedimo in jo lahko uporabimo kot sok ali za pripravo želeja. Jagode pretlačimo skozi sito, tako odstranimo koščice. Če želimo pripraviti marmelado, potem na vsak kilogram kaše dodamo pol do tričetrt kilograma sladkorja. Ker jerebika zelo dobro želira ni potrebno dodajati sredstev za želiranje. Taka marmelada se odlično poda k divjačinskemu mesu in k drugemu temnemu mesu, prav tako se ujema s praženim krompirjem in korenjasto zelenjavo. V ta namen lahko marmeladi dodate žličko ali dve nasekljanega pekočega čilija (odvisno kako pekočo marmelado želite). Iz jerebike lahko pripravite tudi vino in kis, tako, kot sem o tem pisala že pri šipku.

Jerebika vsebuje tudi sorbinsko kislino in kjer je sorbitol odličen konzervans, se vam ni potrebno bati, da bi se marmelada iz jerebike pokvarila. Lonček z marmelado, ki ste ga odprli in na pol izpraznili, vas bo v hladilniku brez nerganja počakal še več mesecev. Zdi se, da je marmelada iz jerebike neuničljiva in varna pred vsem, celo pred otroki.

Če vas je napisano vsaj malo pritegnilo, potem pojdite in naberite te zadnje jesenske plodove narave. Obljubim, da vas letos z zelišči ne bom več morila, za drugo leto pa bom pripravila kaj novega in svežega, za najbolj pogumne tudi kak izlet v naravo in spoznavanje zelišč.

Še urok. Jerebika naj bi varovala pred zli silami, zato so včasih kmetje na Škotskem v podlogo svojih oblačil všili vejico jerebike. Prav tako drevo jerebike, ki rase blizu hiše, le-to varuje pred strelo. Posušene jagode jerebike so dodajali kadilom z namenom povečati si sposobnosti prerokovanja.

Tako, dovolj bodi, le še lep zoprniški pozdrav voš'im vsem!

Jesenska kolekcija

Zgodi se, da mi določeni ljudje ali dogodki ne dajo miru. Potem o njih razmišljam tako dolgo, da na koncu pridem do nekega zaključka. Pred časom se je zgodilo, da mi je znanec omenil, kako je od prijatelja dobil lepo darilo. Kar tako, brez vzroka. Ko sem pohvalila ravnanje tega prijatelja in izrazila presenečenje nad tem, da je darilo dobil kar tako, je znanec pojasnil, kako je za tega prijatelja naredil veliko in je sedaj čas, da mu ta začne vračati. Res nisem tu zato, da bi sodila o besedah in dejanih ljudi, pa vendar so me te besede presenetile. Zamislila sem se ali sem tudi sama kdaj pričakovala, da se mi bodo dejanja, s katerimi sem komu pomagala, povrnila. Da bom na nek način čudežno dobila nekaj v zameno za to kar sem podarila. V bistvu nisem. Nikoli. Ali sem nekaj naredila, zato, ker sem se tako odločila in potem sem na to tudi pozabila, ali pa nečesa nisem naredila, tudi zato, ker sem se tako odločila. Vse je stvar odločitve, ampak vselej se mi je zdelo, da nekomu pomagaš, mu nekaj podariš ali ga razveseliš brez, da bi nekje zadaj imel izdelan načrt kaj vse boš zato dobil sam.

Ampak vseeno mi ni dalo miru. Kar nekaj časa je v meni glodalo vprašanje ali se to kar daš res vrne (znanec je rekel, da po zakonih vračanja dobrega in slabega temu mora biti tako, zato so darila njemu sedaj sama po sebi umevna). Odgovor je prišel po daljšem razmišljanju. Vse kar sem dala sem dobila povrnjeno. Pa ne enkrat, celo večkrat. Dobila sem dve spretni in ustvarjalni roki in polno glavo sijajnih zamisli, s katerimi lepšam življenje ne samo sebi, tudi drugim. Moji roki in moje zamisli mi pomagajo živeti moje sanje, pomagajo mi živeti polno življenje. Bi lahko dobila še več? Težko. Dobila sem največ, kar sem sploh lahko želela.

Moji roki in moje zamisli so mi pomagale ustvariti jesensko kolekcijo nakita. Saj menda niste mislili, da se bom po ogrlici, ki sem jo naredila za prijateljico lahko ustavila. Kje pa! Pa veste koliko zamisli še imam? Res je, da hitrost ni ravno moja vrlina, pa tudi furjavost se mi kdaj maščuje, zato bo najbolje, če pričnem z ustvarjanjem zimske kolekcije nakita, da me čas ne bo prehitel.

Pred vami pa je jesenska kolekcija, malo perlic, malo žice, pa je nastalo kar je nastalo.

Nekaj v zeleni in modri barvi kot spomin na odhajajoče poletje, nekaj v sivo srebrni, da se ve, da bo kmalu tu zima in nekaj v rjavo zlati, takšni kot je jesen. Aja, da ne pozabim, modra in rjava ogrlica sta že oddani, doma sta počakali samo na fotografiranje, zelena in srebrna zapestnica pa čakata na dopolnitev z ogrlico.

 

Še urok. Živite svoje sanje!

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Šipek

Ko sem se danes spraševala ali naj pišem o zdravilnih rastlinah ali energiji dreves, sem se odločila, da bom združila oboje in tako sem za temo izbrala šipek.

Grmi šipka so že nekaj časa bogato okrašeni z rdečimi plodovi in čakajo, da jih poberemo še pred prvo slano. Po prvi slani se plodovi šipka zmehčajo in so tako veliko bolj primerni, da jih pojemo, vendar takrat tudi upade vsebnost C vitamina. Glede na to, kako rada primerjam gojene in divje rastline, tudi danes ne morem mimo tega. Tokrat vam z navdušenjem povem, da imajo plodovi šipka 10-krat več C vitamina kot limone, v nekaterih raziskavah trdijo, da je vsebnost lahko celo do 50-krat večja. Tudi, če ta druga trditev ne drži, lahko limone ob šipku zardevajo od sramu. Plodovi šipka vsebujejo največ C vitamina takrat ko so lepo rdeči, vendar še trdi in po okusu kisli in rahlo trpki, takrat jih je tudi najprimerneje nabirati.

Šipek lahko uporabljamo… Saj ne vem kje naj začnem. Morda bo najbolj, če pričnem pri čaju. Kdo ne pozna šipkovega čaja, saj je obvezen spremljevalec zimskih dni. Plodove šipka, ki jih bomo namenili za čaj naberemo, nato pa cele ali razpolovljene posušimo. Ker so plodovi šipka mesnati, je pri sušenju potrebno malo več previdnosti. Kaj lahko se zgodi, da plodovi zgnijejo, namesto posušijo. Zato jih nasujemo v tanko plast in jih vsak dan premešamo, nič ni narobe, če jih posušimo v posodi ali na papirju, ki ga položimo na radiator. Suhe plodove nato hranimo v dobro zaprtih steklenih kozarcih in v temi. Jaz sušim cele plodove in jih cele tudi skladiščim, toda preden jih dam v vrelo vodo in iz njih pripravim čaj, jih zdrobim, s tem se v vodi iz njih izloči več arome, kakor iz celih plodov. Toliko o čaju, dodatke, s katerimi lahko izboljšate šipkov čaj, prepuščam vaši domišljiji. Sicer pa lahko iz šipka naredimo marmelado, žele, pasto, ki jo lahko uporabljamo za solatne prelive, za dodatke skuti, za pripravo slane ali sladke šipkove juhe, za prilogo temnemu mesu (divjačina). Osnova za vse te naštete kulinarične dobrote je šipkova pasta, ki jo pripravimo tako, da plodovom šipka odstranimo pecelj in muho, jim dodelimo mesto v loncu, kjer jih prelijemo s toliko vode, da so plodovi prekriti. Nato vse zavremo in pustimo rahlo vreti 5 do 10 minut. V tem času se bodo plodovi zmehčali in zmehčale se bodo tudi dlačice v pestišču. Vodo, ki jo odlijemo lahko uporabimo za pripravo sokov ali želeja. Plodove vsujemo na sito (cedilo) in jih pretlačimo. S tem dobimo gosto šipkovo pasto, ki jo spravimo v kozarce in hranimo v zamrzovalniku. Taka šipkova pasta se lahko uporabi za pripravo šipkove juhe, za solatni preliv, za dodatek temnemu mesu. Lahko jo dodamo skuti ali smetani. Če pasti dodamo sladkor, lahko iz nje pripravimo marmelado. Peške, ki so ostale na cedilu, lahko posušimo, zmeljemo in uporabimo za pripravo kave (bolj kavnega nadomestka). Iz šipkovih plodov lahko pripravimo tudi šipkovo vino in kis. Postopek ni preveč kompliciran. Spet potrebujemo šipkove plodove, ki jim odstranimo pecelj in muho, nato pa z nožem rahlo zarežemo od konca kjer je bila muha, pa do tja, kjer je bil pecelj (pazimo, da plodov ne prerežemo). Plodove vsujemo v večji steklen kozarec s širokim vratom. Za vsak kilogram šipkovih plodov vzamemo 3 do 4 litre vode in kilogram sladkorja. Vodo in sladkor zavremo, nato pa mlačno ali hladno prelijemo v kozarec s šipkovimi plodovi. Kozarec pokrijemo z bombažno krpo, zavežemo in damo v prostor, kjer se temperatura giblje okoli 22 stopinj Celzija. Vino pustimo počivati vsaj 4 tedne, če so temperature nižje tudi več. Po tem času se bodo plodovi spustili na dno kozarca, vino se bo izčistilo in takrat ga lahko precedimo in natočimo v steklenice, jih zamašimo in shranimo nekam na hladno. Vino pustimo počivati še kak mesec, nato ga svečano damo na pokušino. Plodov, ki so ostali v kozarcu ni potrebno zavreči, ponovno jih zalijemo z enako količino sladkane vode kot prvič, le da tokrat pustimo vse počivati teden ali dva dlje kot prvič. Po tem času tekočino spet precedimo, tropine zavržemo (lahko na kompost), tekočini pa dodamo nekaj močnega domačega kisa. Vse pustimo v kozarcu prekritem s krpo in postavimo za kakšen mesec na toplo (25 do 30 stopinj). Tako dobimo dober domač šipkov kis, ki je prav posebnega okusa. Šipkove plodove lahko namočimo v žganju, ki bo dobilo lepo rdečo barvo in zelo osvežilen okus. Da pa ne boste čakali do jeseni, lahko že na pomlad naberete cvetne liste šipka, jih posušite in prav tako uporabite za čaj, sveže lahko dodate sladicam, solatam, jih uporabite za pripravo rožne vode. Mlade zelene šipkove poganjke lahko uporabite kot dodatek solati. Vas je presenetilo za kaj vse lahko uporabimo šipek? Res, možnosti so skoraj neomejene.

Pa to še ni vse. Šipek res ni drevo, bolj je podoben grmu, toda tudi on ima svojo energijo. Zelo nežno nam bo pomagal, da bomo v življenju postali bolj odprti do sebe in s tem tudi do drugih. Pomagal bo urediti naše odnose z drugimi ljudmi, pripomogel k jasnemu in odprtemu izražanju. Včasih so verjeli, da če po hiši raztresemo cvetne liste šipka, bo to pomagalo k boljšim odnosom v družini. In ta vraža niti ni tako iz trte izvita, če upoštevamo kakšen je vpliv energije šipka.

Upam, da vas je napisano spodbudilo, da ta lep dan izkoristite v naravi, zato, da si boste kulinarično popestrili jesen ali pa se pomirili in napolnili z njegovo blagodejno energijo, nato pa z nasmehom na obrazu stopili ljudem naproti.

Še urok. Za jasnovidne sanje namočite dve žlički svežih ali posušenih cvetnih listov v skodelico vrele vode. Pokrijte in pustite stati pet minut. Nato precedite, spijte in pojdite spat.

Pa lepe sanje in en lep zoprniški pozdrav vsem!

Zlata rozga

Ne smem na Pohorje. Res, čisto res! Imam prepoved. Težko je verjeti, ampak je res. V petek sem zbolela. Navaden prehlad, nič strašnega. Petek popoldan in vso soboto sem preživela v postelji. Ampak danes je nedelja in jaz sem kot nova. Ja kakšna pa naj bom po enem hektolitru čaja in pol litra medu? Dajte vi pojest pol kile medu, imeli boste energije, da pridete preko Pohorja, saj pri meni je enako, ampak Saša vztraja, da še nisem zdrava in sedaj imam prepoved, da grem na Pohorje. Še na Pekrsko gorco ne smem. Danes je nalašč ves dan doma, nikamor noče, ker je prepričan, da bom ta čas izkoristila za sprehod. Ja normalno, da ga bom, kaj si pa misli. Na Pohorju cvete zlata rozga (link na fotko), jaz pa doma in to popolnoma zdrava. Če to ni krivica.
Zlata rozga si ime zlata povsem upravičeno zasluži. Njeni cvetovi so v teh jesenskih mesecih, kot drobna sonca, ki lepšajo dneve in pomagajo soncu, da ne izgubi prehitro svoje moči. Letos se je, kar se tega tiče, zlata rozga res izkazala. Jesenski dnevi so čudoviti.
Zlata rozga pa ne pomaga samo soncu, tudi nam, če jo le pravi čas naberemo in posušimo za čaj. V kulinariki zlata rozga nima neke vrednosti, nikjer še nisem zasledila kuharskega recepta, ki bi omenjal vsaj ščepec te zeli. Medvedi je ne jedo, zajci je tudi ne obžirajo, morda srne, takrat, ko je zima tako dolga, da ni več druge trave za pod zob. Danes ne bomo nič kuhali. Samo čaj bomo pripravili. Zlata rozga pomaga, kadar staknemo vnetje sečil in sicer tako, da deluje blago protivnetno in diuretično. Ni tako močan diuretik kot tisti, ki nam jih predpiše zdravnik, zato je kot čaj primerna tudi za otroke. Včasih so poparek iz zlate rozge uporabljati za izpiranje ran, ki so se slabo celile, pa tudi pri problematični, aknasti koži, kar je predvsem  težava pubertetnikov. Sicer pa je zlata rozga še vedno najbolj cenjena pri težavah s sečili, preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov, v pomoč je pri težavah s prostato in je tako nežna v svojem delovanju, da jo lahko dodajamo prav vsaki čajni mešanici, ki jo bomo uporabljali dalj časa. Še vedno je čas, da se sprehodite do kakšnega zapuščenega sušnega in že dolgo ne obdelanega kosa zemlje in jo naberete za čaj, saj veste za vsak slučaj. Poleg tega je danes tako lepa nedelja, da jo velja izkoristiti za sprehod kamorkoli, če seveda nimate prepovedi.

Pa en lep zoprniški pozdrav vsem!

P.S.
Bila sem opozorjena, da zgodba nima uroka. Zato zgodbo sedaj dopolnjujem z urokom, ki ga nikoli ne izvajajte sami doma (ker ne deluje). Včeraj sem želela, da Saša zadene strela in bom jaz lahko mirno odšla na Pohorje. Urok ni deloval, Saša je ves dan ždel doma in jaz tudi. To ne pomeni, da sem zanič zoprnica, samo to kar drugim želimo slabega se ponavadi vrne nam. Zato je Saša danes doma in ima dopust, jaz sem pa v službi! Prav mi je!