Morda sta bila najbolj divja prva dva sprehoda v mesto, kjer se je potrebno navaditi na skoraj pol metra visoke pločnike in obvezno telovadbo, ko pločnik prekine cesta. Ko na pločniku prvič vidite kožo odrtega psa, vas vse ostale smeti, ki ležijo naokoli, niti ne motijo preveč. Sicer pa mene to sploh ne sme motiti, jaz namreč ne živim tam in če ne moti domačinov, potem je to čisto OK.
Sicer pa je mesto zanimivo. Glavna ulica, ki pelje skozi mesto, je široka in moderna štiripasovnica. To je tudi glavno nakupovalno središče mesta. Ko se peš odpravite v mesto ali se samo sprehajate po ulici, morate vedeti, da je to domačinom zelo čudno. Vsaj voznikom taksijev. In taksijev je tam ogromno. Ceste se zaradi taksijev zdijo kot dolga modro oranžna kača, ki ji ni konca in njihovi vozniki s hupanjem opozarjajo pešce na svojo pristnost in pripravljenost, da vas peljejo kamor želite. Če ne želite prevoza, potem je najbolje, da se delate, kot da jih ne opazite. V primeru, da naletite na kakšnega bolj podjetnega taksista, ki je pripravljen nekaj časa voziti vzporedno z vami in vas s hupanjem vabi na vožnjo, je dovolj, da odločno odkimate z glavo ali zamahnete z roko. Vozniki niso nasilni in mirno odpeljejo naprej iskati novega potencialnega potnika. Bolj nasilni so lastniki trgovin, ki so nanizane ob glavni štiripasovnici. To so majhne trgovine, kjer lahko kupite vse. Zame je bilo najbolj presenetljivo to, da so med trgovinami in gostinskimi lokali tudi mesnice. To niso klasične mesnice, kakršne poznamo pri nas, ampak spada zraven tudi klavnica. Tam žival zakoljejo na cesti pred mesnico, jo obesijo na kavlje, odrejo in meso kar sproti prodajajo strankam. Zanimivo! Paziti je potrebno le, da ne zagazite v čreva, ki jih še niso umaknili s pločnika. Sicer pa prvo, kar sem se naučila je, da je potrebno gledati pod noge. Sedaj pa še nekaj o trgovinah in trgovcih. Trgovci v Hurgadi so zelo podjetni, na vsak način vam želijo prodati čim več za čim višjo ceno. Barantanje je obvezno in tudi opozorilo, če nimate namena kaj kupiti, potem niti ne glejte proti izložbam, saj je to za trgovca znak, da ste morda zainteresirani za nakup, da sicer še oklevate in njegova naloga je, da vas na vsak način prepriča v nakup. Če se spustite z njim v pogovor in odidete v trgovino, kjer ob prijaznem klepetu z njim spijete čaj in celo pokadite pipo, potem boste tudi nekaj kupili. Če ne zlepa, pa zgrda. Kaj hitro se lahko zgodi, da vas trgovec zaklene v trgovino in vas ne izpusti brez nakupa. Njihova miselnost je taka, da ste vi trošili njihov čas, njihovo energijo, zato ste dolžni nekaj kupiti. Druga težava je, da so pločniki ob glavni ulici zelo široki in trgovci so ponudbo svojih trgovin preselili na pločnike, pravzaprav na rob pločnika. Ko se sprehajate po pločniku, hodite med trgovino in stojnicami, ki jih je trgovina preselila na pločnik, torej ste z obeh strani obkroženi s ponudbo in trgovcem na nek način greste skozi trgovino. To je zanje dovolj, da vas želijo prepričati v nakup. Po nekaj obiskih v mestu, sva ugotovila, da domačini ne hodijo po pločniku, temveč po cesti. Tako sva tudi midva začela prakticirati hojo po štiripasovnici. In zadeva deluje, biti morate le dovolj previdni, da vas kak avto ne odnese s seboj in ste rešeni nadlegovanja s strani trgovcev. Paziti se morate tudi čistilcev čevljev, tudi ti so zelo podjetni. Naokoli hodijo z leseno skrinjo obešeno preko ramena in z eno roko skrito za hrbtom. Do vas pridejo z velikim zanimanjem za vaše čevlje. Po navadi sprašujejo kakšne znamke čevlje imate, koliko so stali, iz kašnega materiala so in ko vi z njim brezskrbno klepetate, se on skloni k vašim čevljem in vam z roko, ki jo je imel skrito za hrbtom na čevlje namaže neko čudno pasto. Potem vam hoče čevlje poškropiti še z neko tekočino in nato zloščiti. V takem primeru morate nastopiti zelo ostro in potem, ko že poznate trik je najbolje, da zadevo zaključite še preden pride do pogovora o čevljih. Priznam, da so Egipčani zelo podjetni trgovci in jim mi ne sežemo niti do gležnjev. Sicer pa so trgovci poglavje zase in ne gre vseh metati v isti koš. Dejstvo je, da so Egipčani do tujcev zelo strpni in prijazni. Pripravljeni so se pogovarjati in Slovenijo poznajo iz svetovnega nogometnega prvenstva. Ko sva s Sašo priznala, da nisva gledala skoraj nobene nogometne tekme, so bili nad nama globoko razočarani.
Jaz pa kot zoprnica nisem mogla iz svoje kože, tako sem ugotovila, da imajo baziliko nasajeno ali pa posejano kar ob cesti in v decembru ta rastlina ni kazala nobenih znakov umiranja. Bila je bujna in cvetoča in veliko bolj aromatičnega vonja kot nam poznana bazilika, ki jo poleti gojimo po vrtovih. Zanimiva je bila tudi njihova hrana. Morda najbolj opazna je bila tista, ki jo pripravljajo na ulici, v velikem loncu, ki je še najbolj podoben našim mešalcem betona. Saj se še spomnite časov, ko smo Slovenci vsak vikend gradili in so mešalci brneli na dvoriščih. Prav takim mešalcem so podobni njihovi lonci, ki prav tako poševno stojijo na ognjišču, v njih pa kuhajo neko fižolovo jed, ki še najbolj spominja na pasulju, vendar brez mesa, pa tudi brez začimb, ki jih po okusu dodate sami. Zraven sodijo štiri začimbe, za katere ne vem imena in tudi ne vem v kakšnem razmerju se dodajajo hrani, da ima ta pravšnji okus. Sicer pa vsak po svoje.
Poskusila sem tudi sadje guava, ki je sladko kislega okusa in ima priokus neke začimbe, morda bi to lahko bil priokus timijana. Zanimivo in menda tudi zdravo, z veliko C vitamina in betakarotena.
Tako, to je prvo kratko poročilo iz Egipta. Prvo zato, ker še nisem končala, še vam imam kaj za povedati. Za sedaj pa le še
En lep zoprniški pozdrav vsem!
