Roža svetega Janeza

Ne vem ali so kriva leta ali pa moja raztresenost, vedno bolj opažam, da zamujam, no mogoče ne zamujam, ampak me določeni dogodki in stvari prehitevajo. Saj se trudim in pravočasno prihajam na sestanke, prireditve in dogovorjene zmenke, samo potem se zgodi, da nekaj kar pobegne mojim opažanjem in potem pišem velika opravičila, kako nekaj nisem in zakaj nisem. Prav to počnem tudi sedaj. Skoraj teden dni po poletnem solsticiju meni šine v glavo, da so vsi travniki bogato okrašeni s šentjanževko (link na fotko). Jasno, to je tista roža, ki ji drugače rečemo roža svetega Janeza in ima v tem času prav posebno moč, z rumeno barvo svojih cvetov naj bi soncu pomagala obdržati moč. In če niste tako pozabljivi kot jaz, potem ste se potrudili in njene cvetove nabrali prav ob poletnem solsticiju.

Takrat nabrano cvetje šentjanževke ima menda prav posebno moč. Če ga boste nosili pri sebi, boste varni pred strelo, pozimi pa vas bo čaj iz teh cvetov obvaroval pred depresijo. No, v tem sicer ni skrita čarovnija, saj čaj šentjanževke pozimi res dviguje naše razpoloženje, ne glede na to ali je bilo cvetje nabrano ob solsticiju ali pa kateri drug dan. Oljčno olje v katerem šest tednov namakamo cvetove šentjanževke, koristi vsem, ki imate probleme s sklepi (to so tisti deli vašega telesa, ki omogočajo gibanje, kaj pomaga vašim dobrim sklepom, ki jih sprejmete sami pri sebi in potem nanje pozabite, pa ne vem, šentjanževka verjetno ne) in s pomanjkanjem medsklepne tekočine. S šentjanževim oljem je potrebno masirat boleče sklepe. Šentjanževo olje pomaga tudi pri ranah, ki se ne celijo, pa pri hemeroidih, pa opeklinah. Verjetno bi se našlo še kaj. Morda velja pri tem le opozorilo, čaj iz šentjanževke se ne pije poleti, saj lahko povzroči alergijo, ali pa kakšno drugo čudno reakcijo, pa tudi z oljem iz šentjanževke se ne mažemo, če imamo namen dan preživeti obsijani s soncem. Čaj iz šentjanževke pomaga tudi pri čiščenju krvi, zato ne smete biti presenečeni, če se vam bodo ob pitju čaja lasje bolj mastili kot sicer.

Dovolj za danes. Želim vam lepe poletne dneve, polne radosti in povem vam, še je čas, da naberete šentjanževko in jo shranite za turobne zimske dneve, ko sončka tudi po ves teden ni na spregled.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Energija dreves - kar tako

Za ta prispevek sem se odločila kar tako. No, ni bilo ravno kar tako, kajti vedno obstaja vzrok. Vzrok tega prispevka je moja kolegica, ki je nekaj dni nazaj vztrajno  vrtala vame naj ji povem kaj več o energiji dreves. Ne sicer o sami energiji, ampak o tem, kaj je tisto, kar bo čutila ob drevesu, kaj se bo dogajalo. Ko je tako zrla vame z očmi polnimi pričakovanja, sem vedela, da jo bom že takoj na začetku razočarala. In sem jo res. Ko sem ji rekla, da ne bo čutila nič, vsaj na začetku ne in da bo preteklo še kar nekaj časa, da bo res kaj čutila, je bila čisto poklapana. Še huje je bilo, ko sem ji začela razlagati, da energija dreves ne povzroča čudežev, vsaj ne takšnih hitrih, instant čudežev, ki si jih dandanes vsi želimo. Pa kljub temu, se ob obiskovanju dreves dogajajo čudeži. Največji čudež, ki sem ga sama doživela, je bil ta, da sem prvič odkar več nisem otrok, začutila sama sebe. V tisti tišini in miru pod drevesom sem začutila življenje, pa ne le tisto življenje v meni, začutila sem življenje, ki je vseobsegajoče, večno in ki je v vsem. Zavedala sem se, da jaz nisem le jaz, samostojna in ločena od vsega. Tam sem spoznala, da sem energija, povezana z vso energijo tega vesolja. Moja energija se je stapljala z energijo drevesa ob katerem sem stala in z energijo vsega okoli mene, nikjer ni bilo jasne meje, kje se konča moje telo in kje se začne drevo, gozd. Zame je bil čudež spoznanje, da smo vsi na tem svetu energija. Toda to so stvari, ki jih začutimo po mnogih obiskih v gozdu, pa še to takrat, ko smo dovolj odprti za to.

Po navadi ne čutimo nič, zato ker nismo pripravljeni ali pa ker pričakujemo preveč. Šele, ko se uspemo umiriti, ko pustimo pričakovanja ob strani, šele takrat smo sposobni začutiti kaj več. Za tako prvo čutenje je dovolj že, če se zavemo svojih občutkov, ki se jih po navadi ne zavedamo. Danes namreč ni moderno gojiti svojih občutij, zato jih postavljamo na stran. V modernem človeku vedno bolj narašča napetost, frustracija, občutki kot so jeza, strah, žalost, veselje, pa ostajajo nekje pozabljeni, ker danes niso moderni, niti zaželeni. In ko občutimo svoja čustva in občutke, navadno ne vemo kako ravnati z njimi. Zato je največji čudež, ki se nam lahko zgodi to, da ponovno čutimo sami sebe in damo prosto pot čustvom, ki so v nas, se jih naučimo negovati in jim dovolimo da so del nas. Če bodo drevesa uspela v vas prebuditi vaše občutke in če boste sami sposobni priznati si te občutke, potem bo to največji čudež, ki se vam lahko zgodi v tem življenju.

Približno tako sem vse pojasnila kolegici, ki je bila nad mojimi besedami grozno razočarana. Verjamem, da je sedaj tudi kdo od vas, ki prebirate ta blog doživel razočaranje. Tisti pa, ki ob tem prispevku niste obupali, boste nekoč zelo presenečeni kako bogato in polno zna biti življenje.

Pa en lep poletno zoprniški pozdrav vsem!