petek, 28. januar 2011

Moji kamni

Kamni me spremljajo že od otroštva. Ko sem bila še otrok so me navduševale barve in oblike kamnov. Vsak kamen, ki mi je bil zanimiv in ne prevelik, sem spravila v žep. Tam je ostal, dokler nisem našla drugega zanimivega kamna ali pa do pranja perila, ko je moja mama izpraznila žepe in se jezila, da nosim s seboj cel kamnolom.
Prvi poldragi kamen sem kupila pred kakšnimi dvajsetimi leti. Lep rdeč karneol. Kupila sem ga tako, da sem nekje prebrala kateri kamen blaži menstrualne bolečin in potem sem odšla v trgovino s kamenjem in rekla: »En karneol prosim.« Pa karneol očitno ni bil tisti, ki sem ga potrebovala, vsaj ne takrat. Kajti tudi kamni se odzivajo na energijo človeka, če čutijo, da jih človek ne potrebuje, se kamni preprosto umaknejo. Ta karneol je dobesedno bežal pred mano. Ko sem ga prinesla domov in očistila, je čez nekaj dni z nočne omarice izginil neznano kam. Potem sem ga čez nekaj časa našla na čisto tretjem mestu in potem je spet izginil. Karneol in jaz sva se šla skrivalnice in to kar nekaj let, ko je dokončno izginil. Od takrat kamnov ne kupujem več tako, kot bi šla v trgovino kupit kruh. Sedaj si vzamem čas. Po navadi pridem v trgovino in počakam, da mi je kak kamen všeč na prvi pogled. Potem kamen vzamem v roko in če ob njem začutim pravo energijo, gre z menoj. Nazadnje sem si tako kupila krasen celestit, ki mi je padel v oči takoj, ko sem vrgla pogled na mizo z vsemi mogočimi razstavljenimi kamni. Sicer pa je res, da vedno manj kupujem kamne, ne samo zato, ker jih imam doma že celo zbirko, temveč zato, ker imajo tudi navadni kamni, ki jih je mogoče najti v naravi, svojo zdravilno energijo. Te kamne naberem na kakšnem izletu ali potovanju, pa tudi na sprehodu po Pohorju.
Pred dvema letoma sem bila s prijatelji na potovanju po Albaniji, v načrtu potovanja je bil tudi obisk najstarejšega kamnitega mostu v Albaniji. Tega sem se veselila, sploh, ko sem pomislila, da bom imela možnost vzeti kakšen kamen iz tega mostu za spomin. Saj vem, da to ni ravno primeren odnos do kulturne dediščine neke države, saj če pomisliš, kako bi bilo, če bi vsak turist s seboj odnesel kamen. Most bi se najverjetneje čez nekaj let porušil, zaradi vseh lukenj, ki bi ostale za takimi nadebudnimi turisti. Ampak tako pri sebi sem pa mislila, da si en kamen, en majhen kamen iz tega mostu pa vendar lahko prisvojim. S tem trdnim namenom prisvojitve sem obiskala najstarejši kamniti most v Albaniji. Še preden sem se začela ozirati za primernim kamnom, ki bi ga lahko izpulila iz mostu, sem začutila, da kamni vdelani v ta most nosijo s seboj ogromno bolečine in trpljenja ljudi, ki so most gradili. Kar streslo me je, redko sem imela priložnost srečati tako žalostne in trpeče kamne. Dejstvo je, da kamni vsrkajo vase energijo ljudi s katerimi pridejo v stik. Na tem mostu, sem se prvič zavedla, zakaj na nobenem potovanju nisem zbirala kamne, ki so bili vdelani v kakšen grad ali stavbo nasploh. Taki kamni vase vsrkajo čustva ljudi, ki živijo v stavbah, ki so gradili stavbo in ljudje si s tem, ko vzamemo tak kamen, to energijo vnesemo v svoje življenje. Tudi če ne čutite energije kamnov, je priporočljivo, da s seboj ne jemljete kamnov, ki jih najdete na mestih, kjer so se dogajale slabe stvari.
Sama iščem kamne, ki so imeli čim manj stika z ljudmi. Pravijo, da so otroci veliko bolj naravni, kot odrasli in če jih opazujete, boste videli, da otroci najraje zbirajo kamne v morju ali ob kakšni drugi vodi. Voda, sploh slana je dober čistilec kamnov in kamni ob morju so energijsko očiščeni, prav zato so tako všeč otrokom.
Če boste imeli priliko si na dopustu naberite nekaj lepih kamnov, ki vam bodo res všeč in dovolite, da s svojo energijo vstopijo v vaše življenje in ko več ne boste potrebovali njihove energije, jim prav tako dovolite, da od vas odidejo.

Na fotografiji je delček kamnitega mostu v Albaniji, noge, ki pozirajo pripadajo mojemu bratu in meni.

sreda, 26. januar 2011

Spet sem objemala drevesa

Končno mi je spet uspelo pobegniti v gozd. Pretekli dnevi so bili tako zasedeni, da niti pomisliti nisem mogla na kakšno blagodejno sprostitev v gozdu. Včeraj pa mi je uspelo. Zvečer sem peljala na sprehod psa mojih staršev in medtem, ko je on stikal po gozdu in dvigoval taco ob vsakem grmu, sem se jaz za nekaj minut naslonila na grčavo deblo borovca. Bor je moje drevo, je tudi moj znak po keltskem horoskopu in nasploh me z borovci veže neka posebna vez. Energija bora je tista, ki jo najlažje začutim in jo tudi najbolj potrebujem. Kakor da je tukaj moj največji energijski manko. Morda me včasih pritegne bukev in redko smreka. Z orehom pa se sploh ne ujamem. Mislim, da je reakcija, ki jo doživim ob energiji oreha posledica kakšnega problema, ki bi ga morala razrešiti. Pa sem se trudila in redno posedala ob orehu, moj organizem pa je norel. Prehlad se je vrstil za prehladom, pa vneto grlo sredi poletja in to kar nekajkrat zapored. Potem pa me je minilo. Z orehom nisva našla skupnega jezika. Jaz očitno nisem razumela kaj mi hoče povedati. Zato sedaj hodim k boru, ki ima zame tako nežno in blagodejno energijo, da kar plavam v njegovi bližini. Počasi spet zbiram pogum, da bom sedla pod kak oreh. Ampak res počasi. Še vedno je moj urnik tako natrpan, da si vsaj naslednji mesec še ne morem privoščiti novega prehlada. Torej bo prehlad počakal. Oreh pa tudi.

torek, 25. januar 2011

Kopriva

Kljub temu, da zima še vedno kaže svoje zobe, že lahko poskrbimo, da bo pomladanska utrujenost manj naporna. Tisti, ki ste bili preteklo leto pridni in ste že zgodaj pomladi nabirali zelišča, med njimi tudi veliko koprivo imate v shrambi vse kar je potrebno. Drugi, ki nimate možnosti nabiranja zelišč v naravi, se sprehodite do lekarne ali trgovine specializirane z naravnimi zdravili in si kupite zavojček čaja velike koprive. Potem pa si že pred zajtrkom pripravite čaj. Eno čajno žličko suhe zeli prelijte z dva deci vroče vode, pustite stati 5 minut, potem pa precedite in pijte po požirkih. Za čiščenje nesnage iz telesa, ki je posledica dobre papice preko praznikov in nasploh bolj močne hrane preko zime, je ni boljše stvari kot je kopriva. Pa še precej železa ima, da ne boste pomladi dočakali slabokrvni in brezvoljni, pa še veliko bolj odporni boste na vse viruse, ki kar čakajo na neodporne organizme.
Sicer pa še kakšna dva meseca in koprive bodo veselo rastle po travnatih pobočjih, zelene in pekoče. Če vas ni strah, se lotite nabiranja. Pa čim manj mehurčkov vam želim.
Za na konec pa še nekaj ljudskih vraž in urokov, ki so se spletli okoli koprive. Kopriva je v ljudskem čarovništvu imela kar pomembno mesto. Menda naj bi odganjala demone in uroke. Če ste liste koprive raztresli okoli hiše, ste hišo s tem zavarovali pred uroki drugih.
Posoda s svežimi listi koprive, položena pod posteljo, naj bi pomagala bolniku čim prej ozdraveti. Tu in tam so koprivo uporabljali za povečanje spolnega poželenja. Sicer nisem zasledila v kakšni obliki so jo uporabljali v tem primeru, morda je bilo za večje poželenje potrebno liste koprive posipati po postelji. Če to res deluje pa ne vem.
Lahko pa poskusite in lep zoprniški pozdrav vsem!