O meni

Vse se je začelo že v otroštvu. Nisem čisto prepričana ali je bila babica tista, ki me je vodila s seboj nabirati zelišča ali pa sem bila jaz tista, ki sem bila sitna in sem hotela na vsak način iti poleg. Sedaj po tolikih letih je prav vseeno kakšen je začetek zgodbe. Dejstvo je, da sva z babico vsako leto od pomladi do jeseni nabirali zelišča, jih sušili in spravljali za čaje.
Babice že dolgo več ni, toda ljubezen do travnikov, gozdov in zelišč je ostala. In vsako leto znova, tam proti koncu zime se vame naseli nek čuden nemir. Takrat, ob prvih toplejših sončnih žarkih, odbrzim na bližnje travnike v izvidnico za prvimi zelišči. Prvih nekajkrat se domov vrnem z dolgim nosom, kajti rastline ne rastejo »na komando« in kot vse v naravi tudi one potrebujejo svoj čas. Potem pa se začne, prvi obleče rumeno srajčko lapuh, pa vijolice in potem se ne neha do jeseni, ko se šipek ozaljša s praznično rdečimi okraski.
Pa me je vmes že imelo da neham, da obesim vse na klin in naberem za čaje le toliko rožic, kot jih potrebujem sama. Ja pa še en zavojček potrebujem za kolegico iz Primorja, pa enih pet zavojčkov za novoletna darila, samo to in nič več. Pa je uspelo, skoraj dve leti sem se delala neumno in vsem okoli govorila o tem, da sem nehala z zelišči, pa z energijo dreves tudi. Ampak ni bilo miru. »Kaj še imaš kaj tistega zimskega čaja, pa majaronove kreme?«, so me spraševali prijatelji. In je šla vsa zaloga. Pretekli teden sem odprla zadnje škatle s čaji, v hladilniku je samo še en lonček bazilike na olivnem olju, šentjanževega olja je samo še za nekaj kapljic, med z materino dušico je skrit v najbolj temnem kotičku, od majaronove kreme pa je tako ostal samo še vonj.
In jaz naj se še naprej delam neumno in bežim od nečesa, kar mi je očitno bilo položeno v zibelko ali pa otroški voziček, saj zibelka ob času mojega rojstva ni bila ravno »in«.
Sedaj je čas, ko mi kak dan v zraku že uspe zaznati vonj pomladi in v meni se spet prebuja tisti znani nemir. Bo treba ven, na travnike in pustiti coprnici, ki je v meni, da živi po svoje.