Materina dušica

Ne boste verjeli, kar pomirjena sem. Zadnjič mi je prijateljica Karin rekla, da je furjavost splošna lastnost vseh zoprnic. Tako sedaj vem, da pri mojem rojstvu ni šlo nič narobe, da se ni nobena zvezda kujala in je vse tako kot mora biti. Takšna pač sem. Karin, hvala!

Zato sedaj z manj slabe vesti napišem, da je skrajni čas za nabiranje materine dušice (link na fotko), ki ji drugače pravimo tudi divji timijan. Jaz sem jo že nabrala, samo pisati sem pozabila o tem, ker sem pač furjasta. Ampak brez skrbi, še vedno je čas, da jo naberete na kakšnem sušnem travniku, kjer je zemlja tako revna, da preživi samo najbolj skromno rastlinje.

Materina dušica je ena taka res super rastlinica, uporabna tako v kulinariki, kot v zdravilstvu. V kulinariki lahko nadomesti vrtni timijan. Sicer pa materina dušica obožuje kopanje v paradižnikovi ali fižolovi juhi, všeč ji je sodelovanje v skutnih namazih in naravnost hrepeni po druženju z baziliko v paradižnikovi solati. Sicer pa se prepustite domišljiji, zgrešiti ne morete.

Čaj iz materine dušice je v pomoč kadar smo prehlajeni, tisti, ki imate med raje kot čaj, lahko svežo materino dušico daste v kozarec (nekje do polovice, pa ne preveč natlačit) potem pa vse do vrha prelijete z medom. Kozarec zaprete in tak med obogaten z vonjem in aromo materine dušice bo imel ob prehladu iste učinke kot čaj. Posušeno materino dušico lahko tudi zavijete v krpo, jo pogrejete v pečici ali pa krpo napolnjeno z zeljo kar prelikate in jo položite na prsi, vonj in eterična olja, ki izhlapevajo bodo olajšala dihanje ob prehladu. Za kopel lahko skuhate močan čaj iz zeli in ga dodate vodi v kad, pomaga kadar se ob prehladu ali gripi ne morete spotiti ali vas trese mrzlica. Ja, materina dušica je res super in je skoraj obvezna v domači lekarni.

Tisti, ki nimate možnosti, da vsak dan stečete na travnik in si z njo obogatite jedi, lahko na pomlad kak grmiček te dišeče rastline presadite v cvetlični lonec in ji namenite prostor na balkonu ali okenski polici. Samo zavedati se morate, da materina dušica, ki je navajena skromnih razmer, potem po preselitvi v cvetlični lonec in dobro zemljo, kar ponori v rasti. Listki postanejo listi in majhen grm se bo razrasel v pravo džunglo. Žal se ob tem izgubi tudi aroma. Namreč to z aromo je tako, (to mi je brat enkrat zelo dobro razložil na primeru gozdnih in vrtnih jagod) Bog je dal vsaki jagodi, ne glede na njeno velikost, enako količino arome, zato so gozdne jagode tako dobre, ogromne vrtne jagode pa spominjajo na oslajeno rdeče obarvano vodo. Pri materini dušici je enako. Zato je najbolje, če grmiček materine dušice menjate na vsaki dve leti, tisto podivjano, pa lahko posadite nazaj na travnik.

Najboljša in najbolj aromatična materina dušica je tista, ki raste v najbolj krutih pogojih. Nikoli ne bom pozabila materine dušice, ki sem jo pred leti nabirala na Vlasini v Srbiji na 1300 metrih nadmorske višine. V tistih nizkih grmičkih je bilo eterično olje kar dvojno koncentrirano.

No toliko za danes, sedaj pa pohitite, da materina dušica prej ne odcveti.

Skoraj sem pozabila na urok. Materina dušica s svojim vonjem, ki ga povzroča eterično olje v rastlini, odganja in varuje pred zli duhovi in nočnimi morami. Morda je najbolje, da lonček v katerem je posajena materina dušica, postavite kar nekam blizu postelje.

Pa lep zoprniški pozdrav vsem!

Moji "prekleti" hobiji

Vedno bolj ugotavljam, da moji načrti standardno prehitevajo moje sposobnosti delovanja. Res, to se mi dogaja kar naprej. Kvačkam jopico in razmišljam o tem, da se moram pod nujno lotiti kvačkanja ogrlice. Potem redno zahajam v trgovine z materialom potrebnim za izdelavo ogrlice, na internetu si ogledam vse filmčke, ki prikazujejo kako se naučiti te spretnosti, vmes pa se vsa naveličana trudim dokončati jopico. In potem končno pride dan, ko je jopica gotova in jaz se lotim ogrlice. Po dveh dneh in dokončanih petih centimetrih ogrlice – ta je namenjena za darilo, najdem na internetu načrt za nebeško lep pleten pončo, tak z obrobo iz umetnega krzna. Očke se mi kar svetijo, ko ga gledam in pri tem z odprtimi očmi sanjam, kako lepa bom to jesen stopila v hladno jutro novemu dnevu naproti.

Sedaj kot besna kvačkam ogrlico, ta teden mora biti gotova, in danes grem v nakup volne za nov pončo. Včasih res preklinjam vse svoje hobije. Po moje je pri mojem rojstvu šlo nekaj hudo narobe. Ena zvezda tam na nebu se je prav ob mojem rojstvu kujala in je bila gluha za vsa prigovarjanja svojih sestric, češ naj se postavi tja kjer ji je mesto. In potem sem se rodila s popolnoma napačnim horoskopom. Zvezde so se odločile, da bom imela nekaj ročnih spretnosti, pa za vse skupaj tudi nekaj smisla. Ampak tista zvezda, ki je bila na napačnem koncu je povzročila, da mi za vse skupaj manjka potrpljenja. Tista je kriva, da sem tako furjasta, da bi najraje počela deset stvari hkrati, da mi je vsak dan prekratek in da večino časa ne vem kje se me drži glava. Ja, ona je kriva. Saj drugače sem čisto v redu, lahko bi bila povsem mirna in organizirana oseba, ki bi počasi in s potrpljenjem izpeljala vsako stvar od začetka do konca. Tako pa… Res ne vem, kaj ji je takrat bilo.

Z leti se počasi skušam sprijazniti, da v življenju ni vse tako, kot bi si želeli, da si tudi potrpljenje lahko počasi (in z veliko muke) privzgojiš, čeprav še vedno mislim, da bi bilo veliko lažje, če bi tista zvezda ob rojstvu… Dobro pustimo to.

Z veliko mero potrpljenja je letošnjo pomlad in del poletja nastajala ta pisana poletna jopica. Njena lastnica še uživa na morju. Konec tedna vam predstavim še mojo prvo kvačkano ogrlico, njena bodoča lastnica še niti ne ve, da je zanjo. In danes moram še nujno v »šoping«, saj veste – volna za pončo. Ta bo pa moj, če mi ga kdo spet ne spelje.

Ujeta pod smreko in hrastom

Poletje je čas, ko je v gozdu mogoče najti tudi kakšno gobico in prav gobice so tiste, zaradi česar je mene skoraj nemogoče zadržati doma. To so dnevi, ko pridirjam iz službe, kosilo je gotovo v rekordnem času, čas pomivanja posode po kosilu, pa je skrčen na minimum. Potem šibam v klet po kolo in po najkrajši poti pod Pohorje.

Tako je bilo tudi včeraj, s to razliko, da me je v gozdu presenetil dež, v trenutku je postalo v gozdu tako temno, da sem na gobice lahko pozabila, vse na kar sem lahko mislila, je bilo, kje najti primerno zavetje pred dežjem. Glede na to, da dežja niso spremljali bliski in strele, sem se odločila, da stopim pod primerno gosto drevo in tam počakam, da bo prvi pljusk dežja minil. Ko sem se ozirala naokoli, sem najprej izbrala veliko in košato bukev, toda kmalu sem ugotovila, da bukev le ni tako košata, da bi nudila dovolj zavetja pred dežjem. Torej je bilo treba poiskati novo zavetje. Le nekaj metrov stran od bukve sem videla zanimiv par. Prav ste prebrali – par. Dve drevesi, hrast in smreka sta bili ob vznožju debla zraščeni v eno. Kot, da sta se nekoč, pred davnimi leti odločili, da se imata tako radi, da se želita vse življenje dotikati druga druge. In sem rahlo luknjast dežnik bukve zamenjala za malo manj luknjast dežnik zanimivega gozdnega para. Gozdni par mi je bil zanimiv tudi z vidika energije. S hrbtom sem se naslonila na obe debli, na hrast, ki izraža energijo moči, trdnosti in vztrajnosti in smreko, ki izraža energijo napredovanja in pretočnosti. Energija hrasta nam je dobrodošla takrat, ko imamo občutek, da nam v življenju zmanjkuje moči, ko potrebujemo oporo, pa smo v sebi tako izčrpani, da je ne najdemo. Kadar v življenju kolebamo med več ponujenimi možnostmi in se ne znamo odločiti, katera je tista, ki je najboljša, takrat si privoščimo miren počitek ob hrastu, pustimo mislim, da gredo po svoje in odgovor o pravi odločitvi po prej ali slej prišel. Pa tudi občutek, da smo se odločili prav in da trdno stojimo za svojimi odločitvami in dejanji ne bo izostal.

Smreka je drevo drugačne sorte. Ob smreki imamo občutek, da energija skozi njo kar teče, zato so smreke in jelke tako ravne, saj energija kar kipi proti nebu. Energijo smreke potrebujemo, kadar imamo v življenju občutek, da se stvari nikamor ne premaknejo. Ko se nam kar naprej dogaja, da padamo v iste situacije, ko se nam zdi, da smo naredili že vse, da neka stvar steče, da se nam odpre nov posel, mi pa se še kar vrtimo v krogu in več ne vemo, kaj naj še naredimo in kaj delamo narobe, da ne najdemo izhoda. Takrat nam bo energija smreke pomagala uvideti rešitev in najti izhod. Stvari, ki se ne premaknejo bodo stekle same od sebe in naše življenje bo dobilo nov poriv.

Ja saj vem, sedaj vas pa zanima, kaj sem jaz včeraj doživela v objemu dveh izredno močnih energij. Morda lahko zapišem, da sem doživela nekaj res posebnega. Doživela sem, da sem za kar nekaj časa uspela svojo glavo popolnoma izprazniti. Vse misli, ki se mi po navadi podijo po glavi so se umaknile neznano kam, vsi glasovi, ki jih imam v glavi in me opominjajo na vse kar še moram narediti in kaj ne smem pozabiti, so utihnili. Tudi vsi telesni občutki so obmolknili. Nenadoma je bil tam samo gozd, šumenje dežja in čudoviti občutek miru in tišine v glavi. Občutek, ki bi si ga želela ohraniti za vedno, tišina v glavi brez odvečnega balasta, ki nas obremenjuje, možgani popolnoma prosti in osvobojeni, neskončne možnosti za kreativno razmišljanje in ustvarjanje, odprtost za vse odgovore vesolja. Občutek neskončne moči obvladovanja misli in energije, ki teče in teče. Fenomenalno in nepozabno. Komaj čakam, da spet ponovim.

Danes brez urokov, samo nasvet, pojdite do dreves in se pustite začarati.